Izginjajoče vode

“Izvajate čarovniške trike?” Tako sprašujejo ljudje po radžastanskih vaseh. Spremljajo nas s pogledi, ko hodimo mimo njih v vroči bleščavi puščave Thar. Neumiti smo, prekriti z grobim prahom, od sonca potemnele polti: ožgana ptičja strašila, ki si skupaj s tovornim oslom peš utiramo pot skozi Indijo. Domačini nas imajo za potepuške zabavljače, potujoče mazače, cirkuške nomade. Mislijo, da smo čarovniki. Odgovor na njihovo vprašanje se glasi: Da, vsekakor. V sebi nosimo čarovnijo, tako kot vsak – to je voda.

Človeška bitja smo izviri slankaste vode na dveh nogah. Kakor ve vsak šolar, je v človeškem telesu približno tolikšen delež vode, kolikor je prekriva Zemljino površje. Smo vodne živali, rojene na vodnem planetu. Voda je vsepovsod, hkrati pa je ni nikjer. To je nemirna snov – nestanovitna, v nenehnem gibanju, vedno spreminjajoča agregatno stanje iz plinastega v tekoče, trdno in spet nazaj. Atom kisika. Atoma vodika. Molekule vode so šilasto oblikovane, podobno kot konica puščice. Kakor komolec.

To daje vodi polarnost, neznaten naboj na vsakem koncu molekule. V vseh svojih oblikah ima neizmerno moč pri oblikovanju naše stvarnosti. Je razdiralna in povezovalna snov v možganskih celicah, gorovjih, pari, ki puhti iz jutranjega čaja, in litosferskih ploščah. Pa je imamo vendarle tako malo na voljo za pitje! Približno 97 odstotkov vode na planetu sestavlja slane oceane. V ledu polarnih območij in ledenikih, čeprav se talijo zaradi podnebnih sprememb, sta shranjena približno dva odstotka vode na planetu. Le absurdno drobna kapljica vseh svetovnih zalog, manj kot odstotek, je na voljo za preživetje ljudi – to je sladka voda v tekočem stanju. A kljub temu ta zaklad zapravljamo kot bedaki, izgubljeni v puščavi.

Namenil sem se prehoditi svet. Zadnjih sedem let sem hodil po sledeh vrste Homo sapiens, ki se je v kameni dobi iz Afrike odpravila raziskovat prvobitni svet. Na poti spoznavam marsikaj. Nikjer na tem dolgem pohodu – v nobeni drugi državi in na nobeni drugi celini – pa nisem naletel na okoljsko težavo tolikšnih razsežnosti, kot so težave s preskrbo z vodo v Indiji. So skoraj preobsežne in preresne, da bi jih bili sposobni dojeti. Drugi državi na svetu po številu prebivalcev, v kateri živi več kot 1,3 milijarde ljudi in kjer pokrajino zaznamujejo slovite reke – Ind, Ganges, Bramaputra z vsemi mogočnimi pritoki – grozi pomanjkanje vode, katerega posledic ni mogoče predvideti.

Približno sto milijonov ljudi v 21 indijskih velemestih, med katerimi so Delhi, Bangalore in Hyderabad, bo morda podtalnico povsem izčrpalo že do konca tega leta. Kmetje v severnoindijski zvezni državi Pandžab, pomembni azijski žitnici, se pritožujejo, da podtalnica, ki jo nenehno črpajo hitreje, kot se obnavlja, v eni sami generaciji upade za 12, 18 ali celo 30 metrov. Težava pa ni omejena zgolj na preskrbo. Onesnaževanje z industrijskimi in komunalnimi odplakami ter padavinska voda, ki odnaša onesnaževala s kmetijskih površin, sta povzročila zastrupitev celotnih porečij. Vsega skupaj živi v pomanjkanju neoporečne vode približno 600 milijonov ljudi.

Že skoraj poldrugo leto hodim po rečnih ravni­nah severne Indije. Koračim čez betonske avto­cestne nadvoze, lovim ravnotežje na železniških mostovih in v majavih čolnih sedim na nahrbt­niku, ko prečkam reko za reko. Na stotine jih je. Po hinduističnem izročilu je vsaka od njih sveta – celo božanstvo. Prihodnost Indije bo odvisna od muljastih tokov teh rek.“Bo čarovniška predstava?” sprašujejo ljudje v puščavi Thar.