Hirošima se spominja

HIROŠIMA več kot sedem desetletij po uničenju živi naprej. A tisti, ki so preživeli grozote jedrskega napada – IN POSLEDICE VOJNE – jih ne bodo nikoli pozabili.

SEDEMLETNI MASAAKI TANABE je devet dni za tem, ko so Američani na Hirošimo odvrgli atomsko bombo in sta umrla mati in enoletni brat, njihov dom pa je pogorel, gledal, kako ugaša očetovo življenje. Njegove poslednje besede so bile: “Sem vojaški častnik in ne vidim prihodnosti.” Oče, zagrizen sovražnik Amerike, je umrl s sabljo ob boku. Tanabejev ded je želel obdržati sinovo orožje, a prišli so pripadniki okupacijskih sil in mu ga vzeli. “Barbari,” je pomislil mladi Tanabe. Odločen je bil, da se bo maščeval Ameriki, je povedal. Razumljivo. Ničesar in skoraj nikogar več ni imel. Pred napadom je družina živela v bližini Dvorane za spodbujanje industrije prefekture Hirošima, danes slovite zgradbe z ogrodjem kupole, ki je ohranjena kot simbol pozivov k jedrski razorožitvi.

Tanabe jih danes šteje nekaj več kot 80. V sivi halji jinbei s širokimi rokavi pooseblja tradicijo. Je tudi iznajdljiv in prilagodljiv. Postal je filmski ustvarjalec in se posvetil študiju računalniške grafike, da je lahko ustvaril elektronsko različico mesta, ki ga je bomba izbrisala z obličja zemlje. Sad njegovih prizadevanj je dokumentarni film Sporočilo iz Hirošime (Message From Hiroshima). V njem se vrstijo intervjuji z ljudmi, ki so preživeli bombni napad 6. avgusta 1945. V njem in tistem v Nagasakiju tri dni pozneje je skupaj umrlo približ­no 200.000 ljudi. Japonsko je to prisililo v vdajo, zato ni bilo potrebe po zavezniški invaziji, ki bi najverjetneje povzročila smrt milijonov.

Tanabe ni mogel predvideti bolečih sprememb, ki so čakale njega in Japonsko. Hči se je poročila z Američanom in odšla živet v ZDA. Dolgo se ni mo­gel sprijazniti z mislijo, da se je “vdala” sovražniku. Dve ali tri leta po hčerini poroki je našel njeno pismo. Pustila ga je bila ob vznožju kamnitega kipa Bude v prefekturi Yamaguchi, kjer je umrl ded, Tanabejev oče. V njem je dedu izpovedala, da ji je žal, če ga je razočarala. Leta so minevala in Tanabe se je kot večina pripadnikov njegove generacije sprijaznil s spremenjenim svetom.

Petinsedemdeset let po vojni je njegova zgodba zgodba Hirošime in celotne Japonske: mešanica tradicije in sodobnosti, odločenosti, da dogod­ki sicer ne smejo utoniti v pozabo, vendar niti preteklost ne sme zasenčiti sedanjosti. Tako kot Tanabeja tudi nekdanje sovražnice, Japonsko in ZDA, osebne in družbene okoliščine vodijo v skupno prihodnost.

Vsako leto 6. avgusta mesto izkaže čast približno 135.000 žrtvam atomske bombe in na spominsko znamenje doda nova imena. Vse druge dni v letu pa se osredotoča predvsem na prihodnost. Danes kaže Hirošima, svetovna prestolnica prizadevanj za jedrsko razorožitev, skorajda mesijansko za­gnanost za to, a je hkrati tudi živahno rekreacijsko, raziskovalno in trgovsko središče.