Živi podzemni svet
Z akademikom, ki je za svoje delo prejel številna priznanja, bi se lahko pogovarjali o marsičem, a smo se omejili bolj ali manj na speleobiologijo. Poleg živega podzemnega sveta zahodnega Balkana je raziskoval tudi v ZDA, Keniji, Tuniziji, na Šrilanki, Kitajskem … A kot pravi, podzemno živalstvo ni nikjer na svetu tako pestro kot v dinarskem svetu.
Razložili ste biogeografski vzorec dinarskega podzemnega živalstva. Kaj to pomeni?
Za dinarsko območje je značilno predvsem, da podzemne vrste večinoma niso vezane na posamezne sedanje rečne sisteme, kot smo mislili včasih in kot je značilno za površinske živali. Podzemne vrste so vezane na rečne sisteme geološke preteklosti. Ohranile so nekdanjo razširjenost, ne glede na to, da danes nekatere reke z dela območja, ki ga poseljujejo, odtekajo v eno smer, druge pa v drugo. Lahko tudi v drugo morje. Ugotovili smo še, da se pri nekaterih skupinah vrst pojavljajo zelo značilni vzorci razširjenosti. Konkretno, človeška ribica, jamski cevkar pa nekatere vrste ali skupine rakcev in polžkov so razširjene holodinarsko – živijo na območju, ki sega od črnogorske meje do ustja Soče. Drugi vzorci razširjenosti so “delno dinarski”: jugovzhodno merodinarski, severozahodno merodinarski pa paralitoralni, vzdolž večjega dela dinarske obale. To so le najbolj tipični vzorci razširjenosti.
fotografija: Arne Hodalič
Raziskovali ste tudi obalne jame ob Jadranskem morju, v katerih je somornica, mešanica sladke in slane vode. Kaj ste ugotovili?
To so bile prve raziskave ekologije obmorskih ali anhihalinih jam, kot jim strokovno pravimo. Z njimi smo se začeli ukvarjati v 60. letih. Pred tem so preučevali le sestavo favne v jamah, niso pa se ukvarjali z ekološkimi razmerami v njih. S celine priteka v te jamske sisteme sladka voda in v njih naleti na slano vodo, ki se vriva iz morja. Sladka in slana voda se mešata v plasteh. Morska je spodaj, sladka, ki je lažja, zgoraj, vmes so somorne plasti. Zaradi te slanostne slojevitosti vode je slojevito tudi siceršnje okolje, tu mislim na primer količino raztopljenega kisika in temperaturo. Zato so med vodo, ki je na površju ali malo pod njim, in tisto, ki je pri dnu, velike razlike v slanosti, vsebnosti kisika, temperaturi … in živalstvu. To je za raziskovanje zelo koristno, saj je omogočilo nekatere sklepe v zvezi z razvojem jamske favne. Ugotovili smo tudi, da so nekatere jamske živali skoraj neobčutljive za slabo prezračenost vode – živijo lahko celo v takšni, kjer kisika skorajda ni ali ga je res malo. To je povezano z njihovo zelo počasno presnovo; vsi fiziološki procesi v telesu jamskih živali potekajo izjemno počasi, zato je poraba kisika manjša in s tem je manjša tudi občutljivost za pomanjkanje tega.
Prvi ste sistematično opisali črnega močerila, sredi 80. let prejšnjega stoletja odkrito podvrsto človeške ribice, ki po doslej znanih podatkih živi le na majhnem območju (velikem nekaj kvadratnih kilometrov) v Beli krajini. Vas je to odkritje presenetilo?
Zelo! Šlo je za odkritje površinskemu predniku močerila podobne živali, potem ko smo belega močerila poznali že nekaj stoletij. Navadno je ravno nasprotno. Belega močerila je že v 18. stoletju opisal Dunajčan Joseph Laurenti; že v tistem času se je z njim ukvarjalo tudi nekaj “kranjskih” naravoslovcev, več kot 200 let pozneje pa je bila odkrita črna podvrsta!
Črnega močerila ste latinsko poimenovali Proteus anguinus parkelj, ker vas je s temnim telesom in rdečimi škrgami spominjal na parklje, kakršne so nekoč v Ljubljani prodajali za Miklavža. Kakšne so, poleg očitne drugačne obarvanosti, razlike med belim in črnim močerilom?
Pri črnem močerilu ni nobenih znakov troglomorfije – morfoloških sprememb, ki jih povzroča prilagajanje na podzemno okolje. Črni ima drugače oblikovano lobanjo, ohranil je oči in ima krajše noge, pa tudi razmerje med dolžino repa in trupa je drugačno; trup je pri črnem sorazmerno krajši. Poleg vidnih, oblikovnih, so še vedenjske razlike.