Glas žensk
Theresa Kachindamoto se spominja prve otroške poroke, ki jo je razveljavila le nekaj dni po tem, ko je postala prva vrhovna poglavarka Ngonijev v južnem Malaviju. V okrožju Dedza jugovzhodno od prestolnice Lilongwe je šla mimo skupine deklic in dečkov, ki so igrali nogomet, kar ni nič nenavadnega, tedaj pa je ena od deklet stopila vstran, da bi podojila dojenčka. “Bila sem pretresena,” se spominja Kachindamotova. “Prav zabolelo me je.” Mati “je imela 12 let, čeprav se mi je zlagala, da jih ima 13”.
Glas žensk po vsem svetu je zmeraj močnejši na ravni vlad in v skupnostih, v katerih živijo, enakopravnost spolov se vse bolj uveljavlja.
O mladi materi, deklici po imenu Cecilia, je obvestila starešine, ki so jo bili imenovali za poglavarko. “Odgovorili so ji: ‘Seveda, to je pri nas nekaj vsakdanjega, a zdaj si poglavarka in lahko narediš, kar želiš.’” Ni si dala dvakrat reči. Razveljavila je poroko in mlado mater poslala nazaj v šolo. To se je zgodilo leta 2003. Poglavarka je deklici plačevala šolnino, dokler ni končala srednje šole. Cecilia ima danes trgovino z živili. Kachindamotova pravi, da “vsakič, ko se oglasim v prodajalni, pristopi k meni in mi reče: ‘Hvala, poglavarka. Hvala ti.’” Od takrat, ko je 60-letna vrhovna poglavarka Kachindamotova razveljavila Cecilijino poroko, je preklicala že 2549 takšnih zvez, deklice pa poslala nazaj v šolo. Prepovedala je tudi iniciacijski obred za dekleta, ki so vstopila v puberteto, pri katerem so morala nedolžnost izgubiti s tujcem.
Njen glas je eden od številnih, ki so se vsepovsod po svetu oglasili z zahtevami po spoštovanju pravic žensk. Kot so nekoč vzklikali egiptovski protestniki in protestnice na kairskem trgu Tahrir, ženski glas pomeni revolucijo. Geslo je leta 2013 spremljalo kampanjo proti posilstvom in spolnim napadom, upor proti tišini, ki v Egiptu in – kot je pokazalo gibanje #MeToo – tudi drugod po svetu nemalokrat pomeni nespremenjene razmere.
Zadnja leta so ženske pridobile moč, zaradi katere laže opozarjajo na kršitve, ki si jih dovolijo moških, to pa je botrovalo svetovni razpravi o seksizmu, mizoginiji in uveljavljanju moči, ki so jim ženske izpostavljene doma in zunaj doma. Naš svet je v marsikaterem pogledu še vedno svet moških, a ženske si ga danes prizadevajo spremeniti na ravni skupnosti, v katerih živijo. Gre za poslanstvo, ki ga udejanjajo na več področjih: v vladnih ustanovah, na delovnem mestu in v družini, z aktivizmom na ulicah in z zmožnostjo povedati svojo zgodbo in vplivati na družbo, v kateri živijo. V državah, kot sta Ruanda in Irak, so z uvedbo kvot zagotovili precejšnje število žensk v parlamentu.