Prerija razdvaja

S poltovornjakom smo poskakovali po razbrazdani cesti, zapeljali čez blatno kotanjo in se povzpeli na prepadno vzpetino, s katere se je odpiral čudovit razgled na prerijsko prostranstvo. Pomlad je bila radodarna z dežjem. Valovita planjava se je zato v bujnem zelenilu razprostirala vse do gričev v daljavi. V bližini okljuka potoka pod nami se je pasla čreda bizonov. To so prvinska bitja, bradata in velikanska; zimska dlaka se je v progastih kosmih luščila z njih.V časih, ko tu še ni bilo konjev in pušk, so prerijski Indijanci bizone pognali čez rob te prepadne stene, da so popadali v smrt.

Damien Austin, nekdanji oskrbnik v živalskem vrtu, je z roko zaobjel valovito prostranstvo prerije. “Predstavljajte si grizlije, kako se potikajo naokrog,” je dejal.Austin je bdel nad čredo bizonov, ki so se pasli pod nami, in nadzoroval območje, po katerem so se gibali. Dela za naravovarstveno organizacijo Rezervat ameriške prerije (APR), ki poskuša v osrednji Montani vzpostaviti obsežno zavarovano območje in vanj ponovno naseliti živali, ki so tam nekoč že živele. Predstavljajte si te planjave leta 1805, ko se je raziskovalec Meriwether Lewis povzpel na vrh podobne vzpetine malce vzhodno od te, na kateri smo stali. “Vsa dežela je bila posejana s čredami bizonov, jelenov in antilop,” je zapisal v dnevnik.

Potem so v nezaslišano kratkem času vse te živali izginile. Zgodovinarji ocenjujejo, da je bilo bizonov nekaj deset milijonov, ko sta Lewis in njegov raziskovalni tovariš William Clark prečkala severne planjave; sredi 80. let 19. stoletja jih ni bilo več niti tisoč.

Druge prerijske živali – grizliji, vapitiji, antilopske koze, debeloroge ovce, volkovi, prerijske lisice, prerijski dihurji – so med prodira­njem naseljencev proti zahodu doživele podobno zmanjšanje populacij. Prišleki so jih streljali za denar in zabavo. Postavljali so ograje in gradili ceste. Razdrobili so njihov življenjski prostor in pripeljali živino, ki je z njimi tekmovala za hrano in mednje razširila bolezni. Prerijo so preorali s plugi in začeli kmetovati. Ko je prerijsko okolje prizadeto, potrebuje desetletja ali celo stoletja, da si opomore.

Mlade članice razširjene družine počivajo na ranču Blue Heaven Lize in Tobyja Werka. Werkova, ki sta pripadnika Anijev, sodelujeta z APR, vendar ju tako kot sosede skrbi odkupovanje rančev. Toby Werk pravi: “Na svoji koži smo doživeli pregon z lastne zemlje in uničenje.”

A na zahodnem obrobju planjav, kjer je podneb­je neizprosno in kjer je tudi ekonomija vzponov in padcev v kmetijstvu enako neusmiljena, so se ohranila povečini še neokrnjena območja prerije. Leta 2000 je skupina naravovarstvenikov spoznala, da je ta pokrajina ključna za ohranitev biotske raz­novrstnosti travišč. Leta 2001 se je član skupine, biolog Curt Freese, povezal s Seanom Gerrityjem, domačinom iz Montane. Ustanovila sta Rezervat ameriške prerije. Skupina naj bi z zasebnim de­narjem odkupila in v celoto sestavila 1,3 milijona hektarov ali 13.000 kvadratnih kilometrov zasebnih in javnih travišč vzdolž reke Missouri.