Na otoku Marble
V 90. letih prejšnjega stoletja si je življenje na otoku ustvarila skupina ljudi iz mesta, vendar je po dveh letih odšla. Sledi gozdarske dejavnosti teh ljudi so še vidne v zapuščenih delovnih strojih in nedokončanem delu. Življenje, ki je mogoče samo s samooskrbo, ni za vsakogar.
Učiti se od drugih in razumeti okolje, v katerem živijo, sta poglavitni stvari, v katerih najdevam smisel in lepoto fotografiranja. Komajda sem se bil vrnil z enomesečnega dokumentiranja življenja na arktičnem norveškem otoku, že se mi je porodila zamisel, da bi obiskal daljno Aljasko. Del sveta, ki je v mojih predstavah vselej ponazarjal nekakšno surovost in hkrati mističnost. Po tednih internetnega raziskovanja sem navezal stik z družino ribičev in gojiteljev ostrig na otoku Marble, ki leži v jugovzhodnem delu Aljaske, in povabili so me na obisk. S trajektom sem se najprej namenil v Ketchikan. Opazoval sem beloglave orle na vejah, iz vode so skakali lososi, nad menoj pa so brneli motorji hidroplanov, ene glavnih povezav človeka z divjino. Njihov zvok mi je povedal, da sem vstopil v deželo povsem drugih razsežnosti in bivanjskih možnosti, kot sem jih vajen, v prostor, kjer je preživetje popolnoma odvisno od narave in spoštovanja naravnih danosti.
Zach med raziskovanjem zapuščene gozdarske naselbine na obali otoka Marble. Želja izkusiti življenje v divjini ga je pred šestimi leti iz rodne Japonske ponesla na Aljasko, kjer se je zaposlil na farmi ostrig.
Zavedal sem se, da je “cona udobja” daleč stran. Na trajektu sem spoznal domačina, mlad par. Za teden dni me je vzel pod streho, nato sem se vkrcal na hidroplan, ki me je ponesel proti končnemu cilju: do otoka Marble. Ko sem opazoval neskončno divjino pod seboj, se še nisem zavedal, da letim eni najmočnejših izkušenj svojega življenja naproti. Prva oseba, ki sem jo spoznal na otoku, je bil 27-letni Zach: s čolnom me je pričakal v zalivu, kjer je pristalo letalo. Fant se je rodil in živel na Japonskem, nato pa se je pred šestimi leti preselil na otok Marble in se zaposlil na plavajoči farmi ostrig.
Prej, kot sem se zavedel, sem postal del družine otočanov. Ribolov, gojenje ostrig, vrtnarjenje in lov so njihovi edini viri hrane in zaslužka. Največ časa sem preživel z Zachom. Živel sem, kakor živi on: delala sva na farmi, raziskovala ostaline naseljencev, se iz oči v oči srečevala z medvedi in kiti ter se družila s peščico ljudi, ki živijo kot skupnost ribičev in lovcev na sosednjih otokih. Zach je vedno govoril, da je ujetnik otoka Marble, kajti vsakič, ko je želel oditi, mu srce tega ni dovolilo. Po nekaj tednih sem zelo dobro vedel, o čem govori.