Pot miru

Na avstro-ogrskem vojaškem pokopališču v Ločah pri Tolminu je pokopanih približno 3300 vojakov, ki so padli na bojišču med Tolminom in Krnom.

Ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca pred stotimi leti je utihnilo orožje in končala se je prva svetovna vojna. Enajsti november 1918 je bil drugačen od drugih žalostnih poznojesenskih vojnih dni na zahodni fronti. Ob petih zjutraj so predstavniki zmagovitih sil antante in poražene Nemčije v salonskem železniškem vagonu v Compiènjskem gozdu v Franciji podpisali premirje, s katerim se je končala prva svetovna vojna, dotlej najhujši vojaški spopad v zgodovini človeštva. Nemški odposlanci so želeli, da bi premirje začelo veljati takoj, a so Francozi vztrajali, naj stopi v veljavo ob enajstih, ko se izteče ultimat. Čeprav se je novica o premirju že zgodaj zjutraj kot blisk razširila med enotami, se je bojevanje nadaljevalo in v zadnjih urah vojne je padlo 2738 vojakov.

Končno je ob enajsti uri enajstega dne enajstega meseca pred stotimi leti na bojišču po 52 mesecih le zavladala tišina. V strelskih jarkih na obeh straneh fronte so jo večinoma dočakali z mučnim občutkom praznine, saj je bojevanje v očeh vojakov že zdavnaj izgubilo kakršenkoli smisel. Navdušenje pa je bilo toliko večje v državah zmagovalkah, saj se je končala “vojna, ki je končala vse vojne”, kot so bili prepričani. Svetovna vojna, ki je v Srednji in Zahodni Evropi kruto sklenila dolgo obdobje miru in razcveta ter je za vedno spremenila človeško dojemanje sveta, je terjala strahovit davek. Na bojiščih je obležalo približno 10 milijonov vojakov.

Le redkokje na nekdanjem bojišču je občutek tesnobe ob misli na vojno tako moreč kot v temačnih bivalnih prostorih Hermanove utrdbe nad Klužami.

Padle so celotne generacije mladih mož; Francija je na primer izgubila 13,3 odstotka moških, starih od 15 do 49 let, Nemčija 12,5, Avstro-Ogrska 9 in Italija 7,4 odstotka. V vojni je bilo še vsaj 10 milijonov civilnih žrtev, večina ljudi je umrla zaradi lakote in bolezni. Bojevanje je razdejalo pokrajino in gospodarsko popolnoma izčrpalo v vojno vpletene države. V večini zmagovitih držav je 11. november postal dan spomina na vojake, padle v veliki moriji, in ga zaradi pesmi Na poljih Flandrije, ki jo je med vojno napisal kanadski podpolkovnik John McCrae, še danes simbolično zaznamuje makov cvet.

Francozi so za simbol spomina na padle izbrali cvet plavice. Poraženci so poskušali vojno čim prej pozabiti; spomine nanjo so ohranjali le veterani in družine padlih. Nemčija je bila med centralnimi silami zadnja, ki je klonila. Prva je 29. septembra 1918 v Solunu premirje sklenila Bolgarija, dan za tem v Mudrosu na egejskem otoku Lemnos še Turčija. Usodo avstro-ogrske monarhije je zapečatila bitka, ki je dobila ime po kraju Vittorio Veneto. V njej je italijanska armada 24. oktobra 1918, na prvo obletnico nemško- avstro-ogrskega preboja pri Kobaridu, začela odločilno ofenzivo prek reke Piave v Benečiji. Zdesetkana avstro-ogrska obramba je nekaj dni še zadrževala premočne napadalce, nato je zaradi razsula v zaledju sledil popoln zlom jugozahodne fronte.

Avstro-ogrsko poveljstvo je želelo preprečiti nepotrebne žrtve, zato je zaprosilo za premirje in obenem ukazalo enostransko prekinitev ognja v noči z 2. na 3. november 1918. Sanje o pravičnem miru so se razblinile že ob podpisu sporazuma o premirju 3. novembra v Villi Giusti pri Padovi. Italijani so vztrajali, da začne premirje veljati šele 4. novembra ob petnajstih, in so v zadnjih 36 urah, ko se avstro-ogrska vojska ni več upirala, zajeli 430.000 vojakov. Te so še dve leti zadrževali v ujetništvu, v katerem sta jih 30.000 ugonobili lakota in španska gripa. Prva svetovna vojna je močno zaznamovala tudi Slovence, ki so vojno dočakali kot podložniki avstro-ogrske monarhije.

Soča pri Kanalu je do avgusta 1917 ločevala Italijane na desnem bregu in Avstrijce na levem. Italijani so med enajsto bitko med Desklami in Ročinjem postavili štiri pontonske mostove ter se prebili na Banjšice.

V avstro-ogrski armadi se je borilo dobrih 200.000 Slovencev, od teh jih je približno 35.000 obležalo na bojiščih. Dvema krvavima bojiščema, ruskemu in srbskemu, se je V 29 mesecih, kolikor jih je minilo od 24. maja 1915, ko so odjeknili prvi streli, do 28. oktobra 1917, ko so se po porazu pri Kobaridu prek Soče umaknile še zadnje italijanske enote, so boji na soški fronti temeljito opustošili pokrajino, po njej pa je ostalo posejanih skoraj 300.000 grobov. V mirovnih sporazumih, ki so sledili premirjem, so zmagovalci pozabili na 14 točk, ki jih je kot temelje za pravičen mir predlagal ameriški predsednik Thomas Woodrow Wilson, in se raje držali latinskega reka “Vae victis” (gorje premaganim).

Žrtev nepravične delitve avstro-ogrskega ozemlja smo bili tudi Slovenci: izgubljena je bila Koroška, z Rapalsko mirovno pogodbo pa je Italija dobila Slovensko primorje in Istro, kjer je živelo več kot 320.000 Slovencev. Italijanom je tako pripadlo celotno ozemlje nekdanje soške fronte. Na nekdanjem bojišču so že leta 1922 uredili prva muzeja na prostem, na Debeli griži (Monte San Michele) na Doberdobskem Krasu in na Sabotinu.

Prikazi bojišča so bili takrat izrazito ideološko obarvani in so poveličevali zmagovalce ter spodbujali italijansko narodno zavest. Zloraba spominov na vojno se je v času fašizma še stopnjevala in dosegla vrhunec leta 1938, ko so posmrtne ostanke padlih italijanskih vojakov s številnih vojaških pokopališč ob Soči prenesli v tri monumentalne grobnice, ki so jih zgradili pri Sredipolju (Redipuglia) na robu Krasa, na Oslavju (Oslavia) pri Gorici in pri cerkvi sv. Antona na Gradiču nad Kobaridom. To zadnjo je 18. septembra 1938 slovesno odprl sam fašistični diktator Benito Mussolini.