Hvalnica Tokiu

Naslov Hvalnica Tokiu smo si seveda sposodili pri japonskem pisatelju Jun’ichirōju Tanizakiju. Poznavalci ali pa zgolj ljubitelji japonske kulture imajo njegovo knjigo Hvalnica senci za esej o japonski estetiki, a nam v njem govori tudi o bledenju ali celo izginjanju tradicionalnih japonskih vrednot zaradi velikokrat nasilnega vpliva modernih idej zahodnjaške kulture.

Zahodnjaški papir ni za nas preprosto nič drugega kakor le uporabna zadeva, medtem ko nam pogled na teksturo kitajskega ali japonskega papirja daje občutek topline in spokojnosti, piše Tanizaki. Zdi se mi, da fotografije Mitje Kobala govorijo prav o tem: o fascinaciji nad vsem, kar je japonsko. In japonsko je tudi protislovje, na katerega naleti na vsakem koraku: gore papirja v visoko tehnološko opremljenih pisarnah, izjemen občutek za estetiko, pa kljub temu nad cestami in pločniki visijo električni kabli, stroga zadržanost ljudi, ki pa se ob večernem pivu povsem sprosti. Fotograf ne išče privlačnih motivov iz tradicionalnega življenja, tega ne idealizira, temveč nam omogoči vpogled v zelo vsakdanje ulično dogajanje. V njegovih fotografijah ni tako pogoste zahodnjaške vzvišenosti, s katero so velikokrat prežeti potopisi ali fotografije turistov in popotnikov.

Mitja Kobal pač ni naključni obiskovalec Japonske. Na ljubljanski univerzi je študiral japonščino, na Japonskem je živel nekaj let, že deset let se vrača v Tokio. Kaj ga navdušuje? Nežne osamljenosti v japonski metropoli. “Za iskanje harmonije umetnega in organskega v betonski džungli, kot je Tokio, ni potreben pretiran napor. Sprva se mesto kaže kot neobvladljiva, neizmerljiva, mogočna, prevzemajoča pošast, ob kateri zastaja dih, a s časom začutiš sožitje in detajle, ki jo prepletajo. Postaneš del nečesa, kar deluje preprosto elegantno in povsem enostavno”, pravi fotograf.

“Zelo rad imam vljudnost, zasebnost, spoštovanje, začutil sem samoto, o kateri piše Murakami. To ni samota, to je uživanje. Tako na ulici kot v zaprtih prostorih skorajda ni fizičnega stika. Za sicer skupinsko usmerjeno družbeno strukturo Japonske je to le še eden izmed biserov protislovij, značilnih za to državo,” pravi fotograf. Zanj zgodba ni pomembna, fotografije morajo dregniti v gledalčeve občutke. Pri tem mu je v pomoč obvladovanje svetlobe, časa, gibanja. Mitja Kobal živi na Dunaju, kjer je uradni fotograf organizacije Greenpeace v Avstriji. Fotografiranje Japonske je njegova osebna zgodba, pravi. Pri nevladni okoljski organizaciji je s konkretnim razlogom: v Romuniji je spremljal uspešen projekt za varovanje pragozdov, na Jadranu dejavnosti, ki so prisilile naftni družbi OMV in Marathon Oil, da sta odstopili od pogodb za črpanje nafte, na Arktiki je fotografiral naftne ploščadi in še in še. A na Japonsko se redno vrača. V Tokiu, v starih vasicah, ki se ohranjajo kljub nasilnosti zahtev sodobnega megalopolisa, se počuti kot doma. V mesto ga vabijo  kontradikcija in tudi harmonija, predvsem pa spoštovanje starega in tudi novega.