Netopirjev tihi let

Ena od nalog, ki si jih je Pipistrel zastavil za letos, je prepeljati štiri potnike več kot tisoč kilometrov s hitrostjo 200 km/h. Letalo z delovnim imenom HY4 je konstrukcijsko naslednik prvega štirisedežnega letala na izključno električni pogon Taurus G4, zmagovalca Nasinega natečaja Green Flight Challenge 2011. HY4 bodo poganjale vodikove gorivne celice. Za zdaj lahko elektriko uporabljamo kot alternativni pogon jadralnih in šolskih letal. Pipistrel je na končni stopnji razvoja šolskega letala na električni pogon, s katerim bodo stroške letenja zmanjšali za 70 %, toda zaradi zmogljivosti baterij bo omejen le na letenje v bližini letališč. Proizvodnja električne energije med poletom in brezžični prenos energije sta v povojih, a brezžično napajanje je že v rabi za polnjenje telefonskih in avtomobilskih baterij. “Nikola Tesla je o tem vedel že marsikaj, mi še ne, a prepričan sem, da pot obstaja,” trdi Boscarol.

Če upoštevamo napovedi Langleyjevega centra o razcvetu letalskega prometa v bližnji prihodnosti, je jasno, da se starodobne stripovske fantazme uresničujejo: človek bo vedno laže in več potoval po zraku. A eno je zgodovina stripa, nekaj povsem drugega pa pogovor z inženirji, ki čisto praktično tehtajo možnosti premika javnega potniškega prometa iz druge dimenzije v tretjo. Na vprašanje, s katerimi drznimi načrti sta pripravljena seznaniti javnost, Tomažič predstavi zamisel hibridnega “letalnika”, ki bo zmogel na električni pogon vzletati in pristajati navpično kot helikopter in leteti kot letalo. Boscarol me z odgovorom in še bolj s prepričljivo mirnostjo povsem razoroži. “Organizacija javnega prevoza v mestih,” pravi človek, ki ne riše stripov, ampak ustvarja prihodnost. Ceste in mestno podzemlje res nimajo več neskončno prostora za učinkovito izpolnjevanje posameznikovih želja po točno določenih premikih. “Po zraku,” doda, “od okna stanovanja v poljubnem nadstropju do želenega cilja v poljubnem nadstropju.” Tomažič pristavi, da se bomo morali pri takem prevozu ukvarjati z vprašanjem, ali smo pripravljeni potovati kot objekti, ali smo voljni in zmožni potovanju odvzeti pridih romantičnosti in z njim povezanega doživljanja, zamolčati tisto nemerljivo v človeku, na kar na primer merijo letalske družbe v oglasih s ponudbo točno določene vrste kave med poletom.

Miselni produkti Pipistrelovega razvojnega inštituta so zamisli, ki presegajo striparsko naivnost in histerijo zaradi bližajočega se izčrpanja zalog fosilnih goriv. Proizvajati do okolja prijazna letala do okolja prijazno je bila načelna odločitev s konkretnimi učinki. Načela so udejanjili tudi v leta 2008 končanem objektu nove tovarne, ki energetsko skrbi sam zase in za vse potrebe ljudi v njem. Objekt je energetsko samozadosten, 11 energetskih rešitev je povezanih v sistem, ki proizvaja energijo, iz okolja črpa obnovljive vire in vanj ne izpušča obremenilnih snovi. A to niso zgolj dragi in zapleteni sistemi – raba geotermalne energije, na primer, izkorišča preprosto dejstvo, da je v zemeljskih globinah temperatura stalna. Skozi cevi pod tovarno iz globine približno sto metrov izčrpavajo vodo s stalno temperaturo 10° C, tako da jo poleti uporabljajo za hlajenje, pozimi za dogrevanje tovarne.

Po 26 letih obstoja tovarne ima ekipa 90 ljudi dovolj izkušenj, da ne stavi na hipne revolucionarne premike. Zaveda se, da s svojimi dosežki tlakuje pot velikim spremembam v prihodnosti, ki niso več stvar izbire, ampak nujnosti. Vsak Pipistrelov netopir (lat. pipistrellus = netopir), ki vedno tiše, ceneje in manj obremenjujoče za okolje poleti na kak oddaljeni konec sveta, je glasnik tistega sijajnega v človeku, kar kaže smer človeštvu.