Šakali

Šakali se ponoči pogosto odpravijo do vasi, kajti tam najdejo različne ostanke hrane. Imajo zelo raznolik jedilnik – jedo tako rekoč vse. Njihov najljubši plen so živali, velike kot podgana; ker je glodavcev na obdelanih kmetijskih območjih praviloma veliko, jim ta življenjski prostor dokaj ustreza. Pojedo tudi precej različne rastlinske hrane, včasih pa se spravijo celo na srne in ovce.

Pred nekaj leti je slovensko javnost vznemirilo poročanje, da so na Bovškem poklali dober ducat ovac, a skrb, da bi te postale pogost plen, je glede na prehranjevalne navade šakalov odveč. “Podobno kot jastreb opravlja šakal, kakor pravimo biologi, ekološke storitve – požre veliko organskih odpadkov,” razlaga dr. Krofel. Janez Tarman, ki je na Ljubljanskem barju posnel fotografije za to reportažo, pa pravi: “V iztrebkih šakalov na Pelješcu, kjer jih je v bližini tamkajšnjega velikega odlagališča, kamor odlagajo neločene odpadke, precej, so našli tudi polivinil. Videl sem šakala, kako je pogoltnil odvržene ribje glave z vrečko vred.” Tarman in Jasna Mladenovič, biologinja, ki je to pomlad pod mentorstvom dr. Krofla magistrirala iz proučevanja nekaterih vidikov življenja šakalov, sta na omenjenem hrvaškem polotoku prebila kar dosti časa, opazujoč te naravne “smetarje”.

Šakal poseljuje večino severnega dela Afrike in območje od jugovzhodne Evrope do vzhoda Indokitajskega polotoka. V Evropi je domnevno prisoten šele kakšnih 8000 let. Območje poselitve se povečuje, vendar ga ne moremo imeti za invazivno vrsto, saj človek, vsaj neposredno, ne pripomore k njegovemu širjenju. Na vprašanje, koliko šakalov je danes pri nas, dr. Krofel, ki se zlasti veliko ukvarja s proučevanjem volkov, medvedov in risov, zadnje desetletje pa tudi s šakali, zmajuje z glavo. “Ne bi si drznil špekulirati.

Doslej nismo opravili nobene raziskave, ki bi omogočala verodostojno oceno. Upam, da se bo v Sloveniji začel čim prej izvajati sistematični monitoring.” Pojasnjuje tudi, da šakala kljub številnosti na območjih vzhodno od nas biologi ne poznajo prav dobro. Vendar se znanje o tej živali le kopiči. Navaja primer raziskave, ki so jo opravili v Srbiji, kjer je danes šakalov zelo veliko.

“Tam na leto pospravijo okoli 3700 ton klavniških odpadkov, saj ti zaradi razmer, ki to dopuščajo, večinoma končajo v naravi ali na odlagališčih.” Zakonodaja o ravnanju s klavniškimi odpadki, prenesena k nam iz Evropske unije, je razlog, zaradi katerega se ne zdi prav verjetno, da bi tudi v Sloveniji njihovo število naglo naraslo; takšna hrana, ki jim dokazano zelo tekne, jim tako rekoč ni na voljo. V zvezi s tem dr. Krofel omenja pred leti opravljeno proučevanje poskusa zmanjšanja števila šakalov na nekem območju v Izraelu, kjer so se zelo namnožili. Odstrel ni imel tako rekoč nobenega učinka, ko pa so jim onemogočili dostop do odpadkov iz klavnic, se je njihova gostota na proučevanem območju v samo nekaj tednih občutno zmanjšala. Iščoč hrano so se raztepli, veliko jih je verjetno poginilo, število mladičev se je pozneje zmanjšalo.

V Srbiji so opravili raziskavo o tem, kako naraščanje njihovega števila vpliva na populacije nekaterih drugih vrst – divjih zajcev, srn in divjih prašičev. “Šakali plenijo posamezne osebke, vendar plenilski pritisk ni tolikšen, da bi se zmanjšale populacije pri kateri od teh vrst divjadi,” pove dr. Krofel. Šakali, ti na videz pomanjšani volkovi, so, kot kaže, za druge vrste v okoljih, kjer se vse bolj uveljavljajo, neškodljivi. Poleg tega so zelo trdoživi. Dr. Krofel pove, da v Bolgariji po ocenah zdaj živi okoli 35.000 šakalov in da jih pobijejo ogromno, okoli 20.000 na leto. “Kljub temu niso opazili, da bi se njihovo število kaj zmanjšalo,” pravi. “Raziskave kažejo, da je treba vsako leto odstreliti kar 70 do 80 odstotkov populacije, da se začne število zmanjševati, nato pa hitro sledi zlom. Vendar fizično to ni mogoče, saj bi morali zaposliti kar nekaj lovcev.” Dr. Kryštufek ob tej ugotovitvi pravi: “Zakaj bi kdo sploh potreboval podatke o številnosti šakalov kot podlago za trajnostno upravljanje, ko pa jim niti tako množičen odstrel ne pride do živega?”

Meni, da bi bilo preštevanje slovenskih šakalov metanje denarja skozi okno. Kakorkoli že, ne zdi se posebej verjetno, da bi slovenske šakale, kljub domnevnemu naraščanju števila zadnja leta, čakala enaka usoda kot nekatere njihove dalmatinske brate. “Neki hrvaški lovec mi je pokazal v domačem zamrzovalniku shranjenega šakala,” pravi z nasmeškom dr. Krofel. “V Dalmacijo prihajajo člani nekega ameriškega lovskega kluba, ki med seboj tekmujejo v številu uplenjenih vrst. Če komu ne uspe, lovec samo odpre zamrzovalnik in za zadovoljstvo gosta je poskrbljeno.” Po vsem povedanem je mogoče sklepati, da pri nas šakali najbrž ne bodo nikoli prav zelo številni in kot taki lahek plen. Tudi na Ljubljanskem barju tistega aprilskega večera niso postali “plen” – na naše izzivanje se ni odzval nobeden. “Izzivamo jih večinoma jeseni in pozimi,” je povedal dr. Krofel, ko smo zlezli nazaj v avtomobil. “Spomladi so verjetno manj odzivni zaradi mladičev, saj nočejo izdati lokacije. Včasih pa se nam ne samo oglasijo, pač pa se približajo na vsega nekaj deset metrov, ko pridejo pogledat, kdo bi rad zavzel njihovo ozemlje.”