Škocjanske jame

Sledila je neverjetna zgodba o junaškem prodiranju v zemeljske globine, ki je očitno zelo kmalu iz potreb po iskanju vode za Trst prešla v fantastično avanturo. Mirno jo lahko postavimo ob bok prvim vzponom na Mount Everest ali raziskavam na severnem tečaju. Res, predstavljajte si peščico zanesenjakov, ki z lesenimi čolni – pravzaprav so bila korita, ki so jih uporabljali pri zakolu prašičev – privezanimi na vrv, in z baklami v rokah počasi prodirajo po reki čez brzice in slapove vse globlje v povsem neznani svet.

Ob tem so se še kako dobro zavedali, da morajo ob koncu vsakega dneva priti tudi ven. Pomagali so si še z vrvnimi lestvami, magnezijevimi trakovi za kratkotrajno, a intenzivno osvetljevanje, karbidovkami in oljenkami, ki so bile takrat v množični rabi predvsem pri rudarjih, in s palicami, s katerimi so se odrivali od sten in štrlečih skal. V poročilih, ki jih je vestno pisal Friedrich Müller, si lahko preberemo, kako so se morali včasih umikati v višje predele jame zaradi nenadnega zvečanja pretoka Reke. Kako so globoko v notranjosti jame zaradi manjše nerodnosti prebili čoln. Kako so se sredi vode nesrečno prevrnili in bili do kože premočeni, obenem pa so nekateri ostali še v popolni temi.

Kako so si ob takih in drugačnih nezgodah večkrat reševali življenje. Kljub vsemu so se, razen mladega Jožeta Cerkvenika, ki je nesrečno omahnil med plezanjem proti Tihi jami, vsi vselej srečno vrnili iz jame. Jama se jim je z vsakim novim prodorom vanjo vse bolj razgrinjala. Po vsaki odpravi so domačini nadelali nove poti, s katerimi so olajšali dostop tržaškim jamarjem, ki so raziskave tudi pošteno plačevali. Tako kot pri prvem obisku se še dandanes ne morem dovolj načuditi njihovemu pogumu in vztrajnosti, predvsem pa temu, kako so naredili vse te poti. V kakih šest kilometrov dolgi jami jih je skupaj za več kot 12 kilometrov.

Med najinim pogovorom je Franci razmišljal: “Poti so bile narejene pred feratami v Alpah in so še danes na ravni najzahtevnejših. Takrat še niso klesali poti v steno, morda v Dolomitih, a še tam verjetno pozneje.” Tako so od sredine 19. stoletja začele nastajati poti, ki jih še danes, prenovljene in urejene, uporabljamo za organizirano vodenje obiskovalcev po jami. Ločimo glavno turistično pot, ki je tudi osvetljena in prevlečena s protizdrsno prevleko, in številne stranske, servisne ali tako imenovane raziskovalne poti, ki jih uporabljamo zgolj za raziskave in spremljanje stanja. Velikokrat so speljane visoko v prepadnih stenah podzemnega kanjona in vzbujajo močan občutek strahospoštovanja.

Verjetno večina obiskovalcev ob prečenju Cerkvenikovega mosta 50 metrov nad reko v jami le nemo strmi pod strop in si misli, tja gor ne bi šel za nič na svetu. Ob vpisu Škocjanskih jam na Unescov seznam svetovne dediščine so tudi tuji strokovnjaki prepoznali raziskave kraškega podzemlja kot ene temeljnih in to zapisali ob utemeljitvi prijave. S Francijem sva po zanimivi razpravi o pionirskih raziskavah prešla na podzemni kanjon. Na vprašanje, kaj je prva asociacija, ki mu pride na misel ob omembi Škocjanskih jam, je ustrelil: “To je svetovni fenomen. Ko sem šel prvič noter, sem bil presunjen. V primerjavi z vsem, kar sem dotlej videl, predvsem zaradi velikosti dvoran in izjemne zgodovine, je bilo doživetje nekaj posebnega, vsekakor preveč, da bi po prvem obisku dojel vso veličino, ki jo ponuja.” Ko sva v nadaljevanju skušala natančneje opredeliti, kaj je mislil s izrazom “svetovni fenomen”, je dodal: “Tudi po tem, ko sem videl kar nekaj krasa po svetu, lahko rečem, da me ni nič tako presunilo kot Škocjanske jame.

Morda to in ono na Kitajskem. V Evropi pa absolutno ni ničesar primerljivega. Na krasu jugovzhodne Azije so razsežnosti podzemnih prostorov primerljive ali celo večje kot tu, a tam bi kaj takega tudi pričakoval. Tu pa Škocjanske jame izstopajo, so fenomen celotnega dinarskega krasa.” Nato je sklenil: “Škocjanske jame sodijo med največje jame na svetu. Ponekod imajo resda primerljive ali še večje jame, a Škocjanske so bile prve, ki jih je v družbi velikih jam spoznala širša javnost, predvsem pa stroka, pa še najbogatejšo zgodovino raziskav imajo. Med velikimi jamami imajo primat in vse druge lahko le primerjamo z njimi.” Že prvi ponor Reke pod Škocjanom daje slutiti, da gre za veliko jamo, saj se skalni obok pne kakih 30 metrov nad reko.

Ker je strop vzdolž celotne jame zaradi pogostih poplav v geološki preteklosti bolj ali manj uravnan in se Reka vztrajno spušča prek brzic in slapov vse globlje, rov postaja vedno višji. Če rov v Mahorčičevi jami, prvem delu Škocjanskih jam tik pod vasjo Škocjan, meri že prej omenjenih 30 metrov, se pod naravnim mostom med Malo in Veliko dolino povzpne že na okoli 50 metrov. Ob vstopu v pravi podzemni kanjon, ki sledi kmalu po zadnjem ponoru Reke v Veliki dolini, je rov visok že okoli 80 metrov … in tako naprej, dokler v Martelovi dvorani ne doseže 150 metrov. Ta dvorana je s prostornino več kot dva milijona kubičnih metrov ena večjih podzemnih dvoran na svetu. Za lažjo predstavo: vanjo bi zlahka spravili celotno baziliko sv. Petra v Rimu. Zadnja, resnično velikanska dvorana na koncu podzemnega kanjona pa se na splošno začudenje vseh konča s strmo steno in majhno odprtino pod njo.

Skozi to odprtino mora odteči vsa voda, če želi nadaljevati še vedno precej skrivnostno pot proti izvirom Timave na drugi strani kraške planote. In to še vedno osuplja tudi Francija: “Kako se lahko tako velikanski podzemni kanjon konča s tako majhnim iztočnim rovom? Presek rova, ki v Martelovi dvorani meri slab hektar površine, v trenutku preide v rov s presekom nekaj kvadratnih metrov. Očitno imamo tu opraviti s tako hitrim tektonskim delovanjem, da mu kras s svojim razvojem vodnih kanalov enostavno ne more slediti. Nizke in srednje vode še odtekajo, visoke pa zastajajo in občasno povzročajo dvigovanje vodne gladine in s tem poplave v jami.”