Slovenija in društvo NGS

Slovenci so se v National Geographicu vse tja do devetdesetih let po večini pojavljali v člankih o večnacionalnih državnih tvorbah, v katerih so živeli. Prvi fotografiji z ozemlja današnje Slovenije sta se pojavili zelo zgodaj, leta 1908 – le dve leti potem, ko je National Geographic na svojih straneh začel objavljati fotografi je. Sliki sta sicer prikazovali soline v okolici Kopra, podpis pod njima pa je zatrjeval, da sta bili posneti pri kraju Capodistria v Avstriji; o ljudeh, ki so tam živeli, ni bilo kaj dosti besed, izšli pa sta v članku, ki je govoril o hrvaški obali.

Slovenci so bili v National Geographicu prvič omenjeni precej površno, in to v prispevku “Plemena Evrope” (NGM, decembra 1918); opisali so nas kot prijazno, eksotično in – zanimivo – precej kozmopolitsko ljudstvo, drugačno od svojih slovanskih sosedov. Roko na srce, opis zveni skoraj tako kot opis kakega eksotičnega plemena v porečju Amazonke: “Glede navad in učinkovitosti se Slovenci močno razlikujejo od Hrvatov in Slavoncev, svojih najbližjih sorodnikov. Od nekdaj se poročajo z Nemci, Madžari in Italijani in se do pred kratkim niso vznemirjali zaradi etničnih razlik. So marljivi, krotki in niso nagnjeni k uporništvu ali nezadovoljstvu. Morda so jih Avstrijci prav zato obravnavali popustljiveje kakor vse druge podložne Slovane.”

Tistega leta, ko je izšel ta članek, smo Slovenci iz Avstrije prestopili v novo državno tvorbo, kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, ki se je pozneje preimenovala v kraljevino Jugoslavijo. National Geographic je o nas naslednjič pisal desetletje pozneje, ko je o novi državi v Evropi poročal samostojni novinar Melville Chater. “V doline, gore in ob jezerske bregove Slovenije je čas prinesel le malo sprememb,” je zapisal v članku “Jugoslavija – deset let pozneje” (NGM, septembra 1930). Z avtomobilom se je vozil po “ljubki podalpski provinci”, mimo hmeljišč, vinogradov in kozolcev, ter obiskal zdravilišče v Rogaški Slatini in tudi gore; Bled, ki je bil v poznejših člankih v National Geographicu pogosta tema, se mu je zdel kot podoba s kake srednjeveške pravljične tapiserije. Zaradi hladnega podnebja je bil Bled poletna prestolnica Jugoslavije, je pisal Chater, saj se je v avgustu vsa kraljevska vlada preselila tja.

Marijina cerkev na Blejskem otoku je verjetno najbolj fotografirani delček Slovenije, zato ne preseneča, da je bila to tudi prva barvna slika katere koli slovenske pokrajine, ki je izšla v National Geographicu. Za Chaterjev članek jo je posnel nemški pionir barvne fotografije Hans Hildenbrand.