Sečoveljske soline

Besedilo: Erla Zwingle
Fotografije: Arne Hodalič

Obstaja kraj, kjer se stikata morje in nebo, in če sije sonce in piha veter (in če bazen ni preglobok), se bo tam rodila slepeče bela sol. V Sloveniji je tak kraj blizu Sečovelj, na ozkem koščku obale tik pred Hrvaško. Dokumenti pričajo, da tamkajšnje družine že vsaj 700 let (najbrž pa še veliko dlje) trdo delajo v solinah. Tako nastaja sol, ki je bila nekdaj vsaj tako dragocena kot zlato. Turisti občudujejo bližnje mesto Piran z njegovo benečansko arhitekturo in ozkimi ulicami, vendar jih večina ne ve, da je, kot pravijo domačini, “mesto zraslo na soli”. Kajti v časih, ko je bil Piran še del Beneške republike, je pridelal tretjino vse soli, ki jo je porabila Serenissima. Piranske soline, kot danes imenujemo Sečoveljske in manjše Strunjanske soline, so edine v tem delu Jadrana, v katerih še pridelujejo sol in ohranjajo tradicionalni postopek pridelave z vsakodnevnim pobiranjem soli, tamkajšnja sol pa je zato vsepovsod močno cenjena.

Vendar je to samo del zgodbe. Območje, ki obsega 650 hektarjev naplavin reke Dragonje, je namreč tudi pomembno življenjsko okolje, saj slani svet naseljujejo množice ogroženih rastlin, rib in ptic, ki ne ljubijo in ne potrebujejo soli nič manj kot človek. Ob naglem turističnem in gospodarskem razvoju Portoroža in Pirana se je vrednost soli manjšala, večal pa se je pomen naravnega okolja in solinarske kulture, ki se je tam ohranila. Zato si zdaj prizadevajo vzpostaviti ravnotežje med komercialno proizvodnjo soli, varovanjem okolja in promocijo tega območja kot krajinskega parka, ki bo gostil obiskovalce, ponujal mir bogatega obmorskega živalskega in rastlinskega sveta ter ohranjal ostanke stare solinarske obrti.