Časi, ko smo imeli morja na pretek

Besedilo: Meta Krese
Fotografije: Arne Hodalič

“Kaj mi lahko pove kamen?” retorično vpraša dr. Bogdan Jurkovšek z Geološkega zavoda Slovenije. “Sem pri Tomaju. Razkrivam plasti v ploščastih apnencih: naletim na rastline. Hm. Torej, tu nekje je bilo kopno. Najdem še ribe, ki so v smrtnem krču. Aha, takrat se je nekaj na hitro zgodilo. V ploščah je tudi planktonska morska lilija. Tak organizem ponavadi razpade že v 24 urah. To pomeni, da je padel na dno in se zelo na hitro fosiliziral, drugače se ne bi ohranil. Zagledam meduzo, pravzaprav njen odtis, ki govori o izjemno mirnem okolju. Ker najdem še neke druge fosile, lahko sklepam, da gre za zgornjo kredo. Vsi ti podatki nakazujejo, kako globoka je bila voda, kakšne temperature so bile takrat, in že vem, kaj se je dogajalo. Potem vse te ugotovitve postavim nazaj v prostor. Fosili so iz tomajskih lagun v okolici Dobravelj, Tomaja in Dutovelj. Lagune so bile nesporno povezane z oceanom, le kako bi drugače tja priplavali amoniti in planktonski organizmi,” razloži dr. Jurkovšek.

Fosil je dokument. Če razumete fosile, je tako, kot bi znali brati kamen, pravijo strokovnjaki, ki nam potem razložijo njihovo zgodbo in Zemljino preteklost. Kamni začnejo pripovedovati svoje zgodbe tam nekje pri nekaj milijardah let starosti. No, pri teh zapisih se branje še zelo zatika, saj so nemirni dogodki v najstarejši geološki preteklosti marsikdaj uničili številne fosilne ostanke in za seboj pustili (zaenkrat) nepopisan prostor. Tudi organizmov s trdimi skeleti, ki bi se fosilizirali, je bilo manj kot pozneje. Zato pa postane branje vse bolj tekoče tam nekje pri 600 milijonov let starih kamnih, ko so fosilni ostanki vse pogostejši. V Sloveniji fosilov resda ni na pretek, prav tako ni veliko takih, ki bi zbujali pozornost zaradi izjemne ohranjenosti ali neke strašne velikosti. So pa nadvse zgovorni.