Na dnu Piranskega zaliva

Besedilo: Tom Turk
Fotografije: Borut Furlan

Na mogočnem flišnem klifu stoji cerkev sv. Jurija, ena največjih znamenitosti starodavnega mesta Piran. Pogled z njenega obzidja se sprehodi čez s korci krite strehe častljivih piranskih hiš vse do rta Madona, najzahodnejše točke kratke slovenske obale. Štrleči klinasti rt se potaplja v Jadransko morje, ki prav ob tem neznatnem delu svoje obale skriva eno najbolj nenavadnih podvodnih pokrajin v Sredozemlju.

Ko morski biolog dr. Lovrenc Lipej govori o pestrosti življenja v Piranskem zalivu, se mu z redko brado obrobljeni obraz zadovoljno raztegne v nasmeh: “Poglejmo samo babice: prav neverjetno je, da smo tu našli vse v Jadranskem morju živeče vrste. Pri nas si najdejo zavetje ter ustrezno hrano. Podobno velja tudi za številne druge organizme,” pravi strokovnjak za te drobne ribice.

Turisti, ki poleti prihajajo občudovat Piran, ribiško mestece z bogato in burno zgodovino na križišču slovanskega in romanskega sveta, se ob plavanju ob obali rta Madona po večini ne zavedajo, da pod njimi kar vre od različnih oblik življenja. Prav zato so nekateri posamezniki, kot je geograf dr. Milan Orožen Adamič, že sredi osemdesetih let predlagali, da se podmorski svet ob rtu Madona ali ob “piranski Punti”, kot mu pravijo domačini, ustrezno zakonsko zavaruje. Ideje o zaščiti tega enkratnega sveta so se uresničile v začetku devetdesetih let z lokalnim odlokom o razglasitvi rta Madona za naravni spomenik. Trapezasto površino 13 hektarjev označujejo dobro vidne rumene boje, pripete na morsko dno približno 200 metrov od obale. Še kakšnih 100 metrov dlje proti odprtemu morju, a že zunaj varovanega območja, leži tudi najgloblja točka Tržaškega zaliva, 37,5 metrov globoki “Podvodni Triglav”, kot ga popularno imenujejo potapljači.