Tradicionalni travniki

Pestrost življenja na tradicionalnih travnikih se prilagaja podlagi površja in podnebju. Katere rastlinske vrste bodo v danih razmerah najkonkurenčnejše, je odvisno od tega, ali so tla flišna ali apnenčasta, od količine padavin, temperature, režima osončenosti in podobno. Med mokrotnimi in suhimi travniki so občutne razlike. Suhi travniki na apnenčasti podlagi so na splošno znani po veliki pestrosti. Na kvadratnem metru lahko druga ob drugi uspeva do 80 različnih zeli. S posebno oblikovanimi in obarvanimi cvetovi najbolj pritegnejo orhideje, druge očarajo z množičnostjo pojavljanja. Močvirski tulipan, kukavičja lučca in jetičnik v času cvetenja mokrotne travnike obarvajo v celoti. Prvi aprila, ko se življenje po zimi šele prebuja, druga maja, tretji julija – lahko vsi trije na istem travniku. Spet tretje rastline, na primer modra stožka, so za naše oko neprivlačne, a za življenje na tradicionalnih travnikih nič manj pomembne.

Pestrost živali je odvisna tudi od sestave rastlinskega ogrinjala, ne pa povsem. Veliko se jih dobro počuti na različnih tipih travnikov. Metulj barjanski okarček živi na hladnih, mokrotnih travnikih Ljubljanskega barja, povsem ločena populacija pa naseljuje tople, suhe kraške travnike. Repaljščica in kosec veljata za značilni ptici nižinskih mokrotnih travnikov, dovolj uspešna pa sta tudi na gorskih, le da zaradi drugačnega podnebja tam gnezdita pozneje. A pestrosti ni mogoče opisati zgolj s suhoparnimi seznami vrst, če so še tako dolgi in podrobni. Verjemite, spoznali jo boste šele, ko se vam pred očmi razkrijejo skrite zgodbe odnosov med vrstami. Travišče kot življenjski prostor si živali delijo po plasteh, podobno kakor v mestih nekateri izberejo stanovanja v spodnjih nadstropjih, drugi pa se dobro počutijo le na vrhu stolpnic. Stroga delitev v na videz tako pritličnem prostoru, kakor je travnik, ni samo muha majhnih žuželk.

Tudi med pticami zasedajo prepelice in kosci travniška tla, trstnice in kobiličarji srednji sloj, tako imenovani sloj pokončnih steblik, na katere obešajo viseča gnezda, repaljščice posedajo po vrhovih najvišjih zeli, ki še prenesejo obremenitev dobrih 15 gramov težke ptice. Znotraj posameznih plasti se veliko živali, kot so metulji, stenice, kobilice, prehranjuje z zelenimi listi, plenijo rastlinske sokove in karkoli drugega je še osnova prehranjevalnega spleta. Njih potem lovijo kačji pastirji, pajki, kače, žabe, vsi skupaj pa so hrana še večjih plenilcev, ptic in sesalcev. Med vrstami poteka tudi sodelovanje. Črmlji, čebele in muhe obiskujejo cvetove, naberejo nekaj nektarja, ob odhodu pa s sabo odnesejo pelod in z njim oplodijo sosednjo rastlino. Nekatere odnose razvozlamo šele z logičnim sklepanjem. Ptice plenijo metulje in pajke, to vemo. Vsak pajek, ki ga ptice pojedo, pomeni življenje za metulja, ki bi sicer končal v njegovi mreži. Tudi to vemo. Iz obojega pa izhaja, da ptice ne le plenijo metulje, temveč jim na prav posebej prikrit način tudi pomagajo preživeti. Jeseni, ko se temperatura zniža in se čas sončnega obsevanja skrajša, se nepokošeni listi in steblike na tradicionalnih travnikih obarvajo v intenzivne odtenke rumene in rjave barve, ki ponekod meji že na rdečo, ter ovenijo. Ker ni več hrane, se živali odselijo, otrpnejo ali poginejo – spokojno, saj so za sabo pustile jajčeca, s katerimi se bo rod nadaljeval.

Tradicionalni travniki postanejo kot parkirišče pred zaprtim nakupovalnim središčem. Tihi, mirni, brez sence nekdanjega vrveža. Do naslednjega leta. Enkrat za vselej pa vrvež zamre, ko tradicionalno košnjo nadomesti sodobna. Načinov, na katere intenzivno gospodarjenje s travniki zmanjša pestrost življenja, je veliko, vsako leto raziskovalci spoznajo še nekaj novih. Zgodnja košnja, na primer, se časovno ujema z gnezdenjem ptic. Tistim, ki imajo gnezda na travnikih, kosa v najboljšem primeru uniči gnezdo z jajci ali zarodom, v najslabšem pobije tudi njih. Košnja maja poletnim rožam prepreči cvetenje. Celotne generacije ostanejo brez semen, s katerimi bi v tleh naredile semenske banke in iz katerih bi v prihodnjih sezonah ponovno vzklile. Nekatere žuželke se hranijo z njihovim nektarjem, nekatere med njimi so zelo specializirane. Zanje so dobre le ene vrste rastlin. Če pokosimo prezgodaj, ostanejo brez hrane in poginejo. Iste žuželke so hrana drugim vrstam na travniku, zato lakota ugonobi še njih.

Slaba tolažba! Jež, ki je po nekem srečnem naključju preživel neposredno grozo motorizirane košnje, pozneje pogine zaradi pomanjkanja žuželk, s katerimi se hrani. Južna postovka, kozica, zlatovranka, nekoč pogoste ptice, veljajo danes pri nas za izginule gnezdilke. Vse tri so vrste s tradicionalnih travnikov. Koscev, ki gnezdijo na mokrotnih travnikih, je polovico manj kakor pred 20 leti. Število velikih skovikov na suhih travnikih Goričkega se je v istem obdobju zmanjšalo z 200 na 50. Tik pred izginotjem sta črnoglavi srakoper in vrtni strnad, takoj jima sledijo veliki škurh, priba, repaljščica, poljski škrjanec. Po vsej Evropi razglašajo rdeči alarm, saj je travniških ptic povsod vsaj polovico manj, kakor jih je bilo pred desetletji. Tradicionalna košnja, kot so jo poznali nekdaj, bi rešila veliko teh tegob. A kjer se tegobe narave končajo, se začnejo tegobe ljudi, ki travnike soustvarjajo. V sodobnem vrtiljaku družbenih zavez in dolžnosti kmetje, naklonjeni tradicionalnim načinom gospodarjenja, nimajo najmanjših možnosti za preživetje.

S pozno in počasno košnjo ne zaslužijo niti za sol. Pravi kavelj 22 torej, paradoks, za katerega teoretično rešitev poznamo, v praksi pa je ne znamo speljati. Po svoje se ni težko strinjati s stihijsko zamislijo reševanja nakopičenih težav, ki zagovarja nebrzdano intenziviranje enega dela in zaraščanje opuščenega dela tradicionalnih travnikov. Gozd je v večjem delu Evrope najnaravnejši ekosistem, ki je od človeka in njegovega vmešavanja povsem neodvisen. Narava na novo zaraščenih gozdnih površinah je po svoje tudi nadomestilo za zdesetkano naravo travnikov – neke vrste odpustek za intenzivno kmetijstvo, od katerega smo vendarle odvisni. Hkrati pa usluge, ki nam jih zagotavlja narava tradicionalnih travnikov, presegajo njihove meje. Travniški divji opraševalci redno obiskujejo rastline tudi na njivah in vrtovih. Vojska ptic, ki se razmnoži na travnikih, osmuka škodljivce v bližnjih sadovnjakih in vinogradih. Kdo bo opravljal to delo, če tradicionalnih travnikov in njihovih prebivalcev ne bo več?