Čar mikrofotografije

Tine Ravnikar je na Naravoslovnotehniški fakulteti končal študij grafičnih in interaktivnih komunikacij, smer fotografija. Specializiral se je za posebno, t. i. mikrofotografiranje žuželk, z željo, da bi ljudem omogočil vpogled v svetove, ki jih sicer ni mogoče videti s prostim očesom. Fotografije, ki jih je pripravil za prispevek v tej številki revije, so iz njegove magistrske naloge (2014).

Z mikrofotografijo vstopamo v svet povečav in tako v svet neverjetnih podrobnosti in fines. Znana je sicer že dlje, med drugimi se je z njo ukvarjal ameriški fotograf nemškega rodu Fritz Goro (1901–1986) pred drugo svetovno vojno, a je bila do vznika digitalne fotografije pogosto pridržana le za raziskovalne namene. Digitalna fotografija seveda omogoča veliko eksperimentiranja z opremo in osvetlitvijo: fotograf na zaslonu fotoaparata takoj vidi rezultat fotografiranja in po potrebi hitro odpravi napake. Prava mora za vsakega fotografa, ki se ukvarja z mikrofotografijo, je zelo plitva globinska ostrina. Klasični način povečanja globinske ostrine je zapiranje zaslonke, toda to povzroči neželeno difrakcijo oziroma uklon svetlobe ter s tem večjo neostrino in izgubo podrobnosti.

Zato je Ravnikar za doseganje večje globinske ostrine uporabil t. i. tehniko zlaganja samo ostrih delov več fotografij (ang. focus stacking); to je metoda, pri kateri fotograf naredi več posnetkov istega objekta. Med fotografiranjem enakomerno spreminja ostrenje po celotnem objektu, navadno od dela najbliže objektivu pa vse do konca objekta. Zaradi plitve globinske ostrine je včasih treba napraviti tudi nekaj sto fotografij (čim višje kakovosti), nato pa fotograf s posebnim računalniškim programom le ostre dele vsake posamične fotografije združi v eno samo, končno fotografijo. Barvni ton se ohrani, fotografija pa je popolnoma ostra, ne glede na velikost posnetega objekta. Tako rekoč popolna.