Invazivni harlekin

Tujerodne invazivne vrste so ena glavnih tegob sodobnega sveta. Harlekinska polonica, droben hrošček z Daljnega vzhoda, je izjemno hitro preplavila Evropo in Severno Ameriko. Odgovor na vprašanje, zakaj je v invazivnosti tako uspešna, se skriva v številnih podobah te polonice.

Alfred Hitchcock je v grozljivki iz leta 1963 za ponazoritev srh zbujajoče groze uporabil orjaško jato nasilnih ptičev, ki so napadali vse po vrsti in neustavljivo vdirali v hiše, da bi se v svoji požrešnosti polastili celo ljudi in njihovega imetja. Danes, 50 let po nastanku preroškega Hitchcockovega filma, imamo ljudje s takšno grozo dejansko opraviti, le da zavojevalske ptiče zamenjujejo številne invazivne tujerodne vrste.

To je posledica človekovega uničujočega osvajanja planeta in sedaj se te vrste ne obračajo le proti edinstvenim naravnim ekosistemom, pač pa tudi proti človeštvu samemu. Rečne bregove denimo preraščata japonski dresnik in kanadska zlata rozga, asfaltirana in pozidana tla niso ovira za veliki pajesen iz Azije, ob poteh in poljih pa se bohoti alergena pelinolistna žvrklja ali ambrozija, izvorno iz Severne Amerike. Celo komarji sedaj pikajo že sredi belega dne, za kar je kriv azijski tigrasti komar. In naši domovi? Tudi ti postajajo tarča tujerodnih invazivnih vrst, med njimi pa so najopaznejše harlekinske polonice. Jeseni se množično zbirajo na stavbah, kamor se družno odpravljajo prezimovat. Temu združevanju smo priča konec oktobra in v začetku novembra, ko se zniža zunanja temperatura. Zato se je harlekinske polonice v ZDA prijel celo vzdevek “hrošč noči čarovnic” (Halloween beetle). Družna prezimovanja sicer poznamo tudi pri drugih vrstah polonic, vendar pri nobeni tako množičnih. Prav številnost pa je ena bistvenih lastnosti invazivnih vrst. Z vnosom v novo okolje se tujerodna vrsta znajde nekje, kjer ni nanjo prilagojenih plenilcev ali zajedavcev, ki bi omejevali rast njene populacije, kakor se to dogaja pri domorodnih vrstah. Vrsta je v novem okolju tujek, a če najde dovolj hrane in virov za preživetje, se navadno čezmerno namnoži.

V resnici kaj takega uspe le malo vrstam, ki pridejo v novo okolje, toda ravno uspešne invazivne vrste so nam največji trn v peti. Od 70 v Sloveniji doslej najdenih tujerodnih hroščev si harlekinska polonica naziv najbolj invazivnega deli še z dvema: koloradskim in koruznim hroščem. Vsem sta skupna hitro širjenje in velika plodnost. Koloradski hrošč je leta 1922 ušel iz francoske krompirjeve karantene in leta 1946 že dospel v Slovenijo. Podobno je bilo s koruznim hroščem, ki je v dobrih desetih letih, odkar se je leta 1992 pojavil v okolici Novega Sada v Srbiji, dosegel naše kraje. Harlekinska polonica pa se je v Sloveniji prvič pojavila leta 2008 in se samo v dveh letih razširila po vsej deželi. A zakaj in kako?

Koloradski in koruzni hrošč sta se nekako izmuznila nadzoru na mejah, prihod harlekinske polonice v Evropo, pa tudi v Severno in Južno Ameriko ter celo Južno Afriko pa je bil vse prej kot naključen. V poljedelstvu količina in kakovost pridelka nista odvisni zgolj od rodovitnosti in namočenosti prsti, pač pa tudi od najrazličnejših škodljivcev. Ti, večinoma gre za žuželke, se na monokulturnih poljih obilno namnožijo. Kako tudi ne, ko pa je zanje hrane tam v izobilju. Posledica tega je slabši pridelek in v nekaterih razmerah je lahko tako skromen, da bi se kmetovanje ne izplačalo, če se ne bi nadležnega mrčesa tako ali drugače znebili. Rešitev je industrijsko poljedelstvo našlo v kemikalijah, pesticidih, ki zanesljivo zaščitijo pridelek pred neljubimi gosti.

Seveda pa škropljenje vsevprek ni najprimernejši način za zagotavljanje večjega pridelka. Še posebej zaradi današnjega kupca, ki je osveščen in ve, kaj je zdrava hrana, pa tudi zaradi dokazanih učinkov škropljenja na okolje, še zlasti v povezavi s pitno vodo. Da bi se izognili uporabi insekticidov v rastlinjakih in na poljih, so kmetovalci našli “do narave prijaznejši” način boja zoper škodljivce. Rešitev se je pokazala v biotičnem varstvu rastlin, to pomeni, da jih pred enimi organizmi varujemo z drugimi, denimo s plenilci. Za te so se izkazale uporabne prav polonice! So neverjetno učinkovite plenilke poljskih škodljivcev, kot so listne uši, kaparji in druge žuželke. Tako so za potrebe biotičnega varstva rastlin v Evropo in Severno Ameriko prinesli kar 40 vrst polonic.

Med njimi je bila najučinkovitejša harlekinska polonica, sicer izvorno azijska vrsta, ki poseljuje Kitajsko, Japonsko, Korejo, Mongolijo in vzhodno Sibirijo. V Severno Ameriko so jo prinesli že leta 1916, v večjem obsegu pa so jo na polja naseljevali v sedemdesetih in osemdesetih letih. Odlične ameriške izkušnje so spodbudile tudi evropske kmetovalce in prve harlekinske polonice so na evropska tla prinesli leta 1964, in sicer v Ukrajino. Leta 1995 so z njimi že prosto trgovali po večjem delu Evrope. Uspehom na poljih pa je sledila katastrofa! Po naselitvi je harlekinska polonica pokazala svojo temno plat in se iz zaveznika v boju proti škodljivcem spremenila v invazivnega zavojevalca. V Severni Ameriki so se prve prostoživeče harlekinske polonice pojavile že leta 1988, v Evropi pa leta 2002, in takrat se je začel njihov neustavljivi pohod.