Pridih preteklosti

Na fotografijah Soče se ne pasejo le naše oči, vsaj mene, najbrž pa še koga zamika, da bi se jih dotaknila: žametni papir obeta tisti vznemirljivi občutek ugodja, ki ga lahko povzročijo le stare knjige, razglednice, pisma … “Vam je zdaj bolj razumljivo, zakaj sem se odločil za zastareli fotografski postopek, pri katerem se uporablja paladij? Seveda je zahtevnejši, zamudnejši in dražji kot izdelava fotografij na osnovi srebrovih halogenidov, da digitalnih postopkov niti ne omenjam, ampak ali ni to nekaj popolnoma drugega?” bolj retorično kot zares postavlja vprašanja Trebušak. “Glavna privlačnost paladijeve in tudi platinaste fotografije je ogromen razpon tonov od črne do bele. Senčni predeli so zamolkle črne barve z vidnimi detajli, srednji toni so zelo razsežni in za srebrove fotografije nedosegljivi. Svetli toni so nežni. Bistveno drugačna je tudi površina fotografije. Fotografija je topla in daje videz tridimenzionalnosti,“ nam pojasnjuje. Prvi poskusi izdelave fotografij s platino in paladijem segajo na sam začetek zgodovine fotografije, vendar je šele leta 1873 Angležu Williamu Willisu uspelo postopek tako razviti, da ga je lahko patentiral. Leta 1892 je ustanovil družbo Platinotype Company, začel
prodajati papir in navdušil številne fotografe. V 20. letih 20. stoletja pa je postopek postal predrag in uporabljajo ga le še redki fotografi. “Ker ustreznega papirja ni več mogoče kupiti, emulzijo, ki jo pripravim sam, nanašam ročno, tako da je samo od mene odvisno, kakšna bo tekstura končnega dela,” konča naš pogovor fotograf Trebušak.