Dediščina preteklosti

Besedilo: Marjan Žiberna
Fotografiji: Arne Hodalič in Milan Štupar

Mnogi, denimo prepisovalci različnih besedil, so obvladali po več jezikov. Izobraževati so se začeli pri podobni starosti kot današnji otroci in se za prepisovalce usposobili do okrog 15. leta starosti. Bili so cenjeni, samozavestni ljudje, ki so ob robu ali na koncu prepisov, tako kot danes umetniki, včasih postavili svoje inicialke, včasih zapisali bistroumne besedno-znakovne domislice … To je letos v začetku septembra ob odprtju razstave z naslovom Manuscripta; pisatelji, prepisovalci, bralci med drugim dejala dr. Nataša Golob. Ta vrhunska poznavalka srednjeveških rokopisov je razstavo pripravila skupaj z Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani (NUK) in v njenih prostorih. Na ogled je bil del dediščine, ki se je pri nas ohranila iz časov, preden je razmah Gutenbergovega tiska s premičnimi kovinskimi črkami (po letu 1450) nadomestil delo nekdanjih prepisovalcev knjig. Razmah pisane besede na slovenskem ozemlju sovpada z nastankom nekaterih samostanov. V njih so, tako kot drugod po Evropi, prepisali največ knjig. Rokopisne knjige so bile v primerjavi s poznejšo množično reprodukcijo s tiskarskimi stroji maloštevilne in vse brez izjeme unikatne, saj je bila narejena oziroma napisana vsaka posebej. O knjižnem bogastvu prvih benediktinskih samostanov na slovenskem naselitvenem ozemlju lahko le ugibamo, saj se ni od njih ohranilo skoraj nič. Na srečo je zapuščina cistercijanov in kartuzijanov veliko bogatejša. V 30. letih 12. stoletja, kmalu po nastanku cistercijanskega reda, so cistercijani zgradili samostan v Stični, le nekaj let pozneje pa še v Vetrinju na Koroškem. Okrog leta 1160 je nastala kartuzija v Žičah, kmalu zatem v Jurkloštru in sredi 13. stoletja še v Bistri. Pozneje so sicer nastali še samostani nekaterih drugih redov, glavno vlogo pri hranjenju in prepisovanju knjig pa so odigrali samostani v Stični, Bistri in Žičah.