E-odpadki v Sloveniji

Besedilo: Saša Petejan
Fotografije: Bojan Brecelj 

“Enajst let smo komunalna podjetja prepričevali, naj teh odpadkov ne zasipavajo,” je povedal Samo Jerina, direktor podjetja Blok, ki reciklira odpadno elektroniko in zbira odpadne barvne kovine. Dokler Evropska unija z letom 2004 ni začela postopno uvajati drastičnih ukrepov na področju električnih in elektronskih odpadkov, je bilo dobrih 90 odstotkov naprav, ki delujejo na baterije ali imajo vtič, odloženih na smetišča po Evropi in drugod po svetu.

Tudi v Sloveniji najrazličnejših aparatov ob koncu njihovega življenjskega cikla nismo razstavili in sestavin znova uporabili, temveč smo jih odvrgli in zasipavali s kupi smeti in zemlje, z njimi pa pogosto tudi strupene snovi, škodljive človekovemu zdravju in okolju. Kajti ko zavržemo karkoli, kar ima baterijo ali vtič, v okolje odmetavamo toksične bombice. V Evropi to imenujemo elektronski in električni odpadki, v ZDA pa, manj pedantno, a bolj zveneče, e-odpadki.

S tem so odsluženi gospodinjski aparati postali več kot odpadno železo in zastareli računalniki več kot nabiralci prahu v kleteh. Ti hibridi plastik, kovin, stekla in skoraj vseh elementov periodnega sistema so viri surovin. “Ekonomska logika je preprosta. Če iz njih pridobim material, iz katerega je mogoče pridelati nov material, imam posel,” je povedal Jerina. Delo je primerljivo z drobljenjem kruha na njegove sestavine.