Skrito središče znanosti in teologije

Besedilo: Luka Dakskobler
Fotografije: Luka Dakskobler

“Proč z moderno dobo, gremo v srednji vek!” je julija lani vzkliknil Andrej Žnidaršič, ko so jeklena vrata mogočnega kartuzijanskega samostana dvignili z ležajev in odnesli v notranjost. Z ženo Darjo sta namreč Žičko kartuzijo pri Slovenskih Konjicah pripravljala za srednjeveški spektakel Ognjena kartuzija, ki je oživil dogodke iz marca 1531.

Romanje v preteklost se je začelo dva dni pred prireditvijo, ko so na prostoru pred samostanom sestavljali lesene dele stojnic obrtnikov iz devetih držav, ki so se nato predstavili na srednjeveški tržnici, nedaleč stran pa je oven iz hrastovega lesa na vozu čakal, da bo v enem izmed dveh vrhuncev prireditve podrl masivna trimetrska lesena vrata, ki so jih namestili namesto jeklenih. Dogodek, na katerega so obudili spomin, je bil eden izmed mnogih, ki so po dolgih letih uspešnega delovanja pomagali spodkopati kartuzijo.

Zgodba o tem samostanu pa se začenja v 11. stoletju, v burnih časih političnega udejstvovanja cerkvene oblasti, ko so se iz želje po samoti in življenju po evangeliju oblikovali novi cerkveni redovi, a zaradi pomanjkanja organizacijskih sposobnosti njihovih vodij večinoma niso preživeli. Toda Bruno, ustanovitelj kartuzijanskega reda, je bil visoko izobražen, pameten in spreten mož. S somišljeniki je leta 1084, na praznik Janeza Krstnika, zavetnika puščavnikov, v samotnem predgorju francoskih Alp našel kraj, ki je po skalnatih pečinah dobil ime Chartreuse. Po njem se je poimenovala tudi meniška naselbina in s tem vse nadaljnje naselbine tega reda.