Najdbe z Gosposvetske

Sarkofagi so bili izklesani iz blokov apnenca, ki so ga pridobivali blizu današnjih Moravč. Pokop vanje so si lahko privoščili le premožnejši Emonci. Dviganje sarkofagov, ki so jih nato premestili v muzejske depoje, je bilo za arheologe precejšen tehnični izziv.

Arheolog dr. Andrej Gaspari, strokovni koordinator lani končanih raziskav na Gosposvetski, pojasnjuje: “Emonci so pokojnike pokopavali ob treh vpadnicah v mesto. Na zahodu ob poti, ki je peljala proti Akvileji (Ogleju), na vzhodu ob cesti proti Sisciji (Sisku), na severu pa ob cesti proti Celeji (Celju).” Doslej je bilo dokumentiranih skupno že več kot 3500 grobov. To je za mesto, ki je obstajalo približno 450 let in imelo do 4000, verjetneje pa nekje od 2000 do 3000 prebivalcev, zelo veliko. “To umešča Emono med mesta z največjim dokumentiranim številom grobov v vsem rimskem imperiju,” razloži dr. Gaspari, predstojnik Oddelka za arheologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, sicer pa izjemen poznavalec preteklosti tega območja. Med drugim je avtor knjige Prazgodovinska in rimska Emona, vodnika skozi arheološko preteklost predhodnice Ljubljane.

Najdaljša je bila prav severna vpadnica, ki jo dr. Šašel omenja v svojem zapisu. Segala je od severnih mestnih vrat na današnjem Kongresnem trgu do odcepa Linhartove ceste pri Gospodarskem razstavišču, v obronkih morda vse do mesta, kjer je danes Plečnikov stadion za Bežigradom. Grobišča ob njej so med tremi emonskimi grobišči najbolj raziskana. Nastala so tako rekoč sočasno z nastankom mesta – tedaj so njegovim prebivalcem vzdolž vpadnic dodelili grobne parcele, kamor so lahko pokopavali svojce. Sprva je šlo le za deset ali nekaj metrov več širok pas levo in desno od ceste. Grobne parcele najpremožnejših meščanov, ki so večinoma izhajali z območja današnje severne Italije, so bile najprej zamejene z lesenimi ograjami, nekako v sredini 1. stoletja n. š. pa so jih ponekod nadomestili nizki zidovi ali kamnite ograje. Grobišča ob severni vpadnici so imela nekaj stranskih krakov; eden od njih je bil pod današnjo Gosposvetsko cesto. Ko Martin Horvat omenja, da so bile najdbe izjemno zanimive, ima v mislih odkritje poznorimskega pokopališkega kompleksa na tem območju.

dr. Žiga Šmit ob linearnem pospeševalniku v Reaktorskem centru Inštituta Jožef Stefan v Podgorici. Analiza kemijske sestave elementov ne izključuje možnosti, da skleda izvira iz vzhodnega Sredozemlja.

 
Vse kaže, da je začel nastajati sredi 4. stoletja n. š., morda pa že v prvih desetletjih tega stoletja. Na podlagi nekaterih najdb ga je mogoče povezovati z emonsko krščansko skupnostjo. Pred letom 394 n. š., ko je krščanstvo postalo uradna vera rimskega imperija, so v Emoni živeli pripadniki različnih verstev.

Vendar ne vsi vedno najbolje – pod posameznimi cesarji, verjetno še najbolj pod Dioklecijanom na začetku 4. stoletja, so bili kristjani zelo preganjani. V Emoni je bilo sicer prisotno čaščenje klasičnih božanstev grškorimskega panteona, sprva v precejšnjem deležu tudi lokalnih božanstev, zlasti boginje Ekorne, pozneje pa še čaščenje Magne Mater, Izidin kult, mitraizem in še nekatera druga verstva.