Trajekti

Trajekti v zimskem soncu. Poletni živžav se je polegel, ladje na otoke vozijo ljudi, ki so tam doma. Počitnice. “Našel sem eno samo fotografijo, na kateri sva z bratom, še otroka, pred ladjo. Edini fotografski dokument, da so naju starši vsako leto peljali na otok.” Ta fotografija (zgoraj) je Luki Cjuhi zbudila spomin na poletna potovanja z družino v 80. letih prejšnjega stoletja. V Jadranskem morju je tisoč otokov. Trajekti so edino, kar jih povezuje s celino.

Poleti in pozimi vozijo v vsakem vremenu, podnevi in ponoči. Tja in nazaj. “Vsako poletje smo potovali na morje. Slika z bratom je nastala, ko smo šli na otok Rab. Navadno smo hodili na Silbo, ki je otok brez avtomobilov. To je bilo prvič in zadnjič, da smo šli skupaj na Rab.” Fotografij ni, ker so ljudje takrat imeli po en fotoaparat z enim filmom. Na morju so posneli nekaj fotografij za spomin in fotoaparat spravili. “Na Silbi sem poskušal narediti svojo prvo velikopoteznejšo fotografijo. Imel sem zelo preprost družinski fotoaparat, ki je bil samo ploščica z iskalom na levi in gumbom na desni.” Na koncu pomola je bil svetilnik, proti kateremu je plula ladja. Plula je mimo svetilnika na odprtem morju. “Čakal sem, da se je približala svetilniku, ker sem hotel imeti fotografijo, na kateri se zdi, da se je zaletela vanj. Pritisnil sem v najustreznejšem trenutku in bil zelo zadovoljen. Tako rekoč popolna slika.” Preden so dali film razviti, so že prišli z morja in so počakali, da so posneli še kakšen rojstni dan in posebej lep sončni zahod.

Film so razvili enkrat decembra. “Ko sem dobil svojo fotografijo, sem bil razočaran. Ladja je bila precej daleč od svetilnika, čeprav sem vedel, da sem na sprožilec pritisnil, ko se ga je na videz dotikala. Takrat nisem razumel, da sem gledal skozi okence, ki je bilo na levi strani fotoaparata, leča pa je bila na skrajni desni. Pozneje, ko sem šel na srednjo šolo za fotografijo, sem tam izvedel za paralakso. Fotografija ni bila več samo družinski spomin, ampak je ponazarjala moj osebni pogled na svet.” Od potovanj z ladjo so ostali samo spomini. Res veliko spominov. “Imeli smo zastavo 101, vendar smo zelo poredko šli na morje z avtomobilom.” Navadno so se iz Ljubljane odpravili z vlakom, katerega vozni red je bil usklajen z odhodom ladje. Ta je zjutraj vedno počakala, da je prišel vlak. “Bilo je sijajno. Vlak je vozil v Pulj in na Reko.

Doma smo zvečer pripravili kovčke in šli na železniško postajo. Ko smo splezali v vagon in začeli tekati gor in dol po vlaku, so se začele počitnice.” Na Reki so stopili z vlaka, se sprehodili do pristanišča in tam je že čakala ladja. Stopili so čez mostiček in odplula je. “Vsaj šest ur smo potem preživeli na krovu in gledali v morje. Mornarji, ki so vlekli vrvi in kadili pri ograji, so se mi zdeli neskončno zanimivi. Ko si stopil na ladjo, je bilo vse drugače kot na kopnem. Barve, vonjave in zvoki so bili takšni, kakršnih nisi začutil nikjer drugje. To je bil vonj po počitnicah in svetloba je bila takšna, kot je med letom doma nisem nikoli videl.” Popoldan so prišli na svoj otok. Otoki so še vedno tam, trajekti še vedno vozijo vsak dan, vlaki pa niso več tako pogosti in ne vozijo v skladu z ladijskimi urniki. Z ladjami smo potovali poleti, ko sta bila na njih gneča in vrvež. Veliko let pozneje, bilo je pred dvema letoma, je Cjuha pred prvim majem na deževen dan odšel na otoke. “Doživel sem čisto drugačen svet.

Popolnoma me je očarala praznina. Na ladji je bilo pet ali šest ljudi z vrečkami v rokah, ki so šli na celino po vsakdanjih opravkih in so se vračali domov. Zdeli so se tako majhni na tej ogromni ropotajoči gmoti železa, ki vsak dan vozi z jadranske obale na otoke in nazaj. Vprašal sem se, kakšno je življenje na ladjah pozimi, ko sonce na nebu ugasne in so otoki samotni.” Februarja lani se je vsak dan vozil s trajekti in na njih lovil spomine. Opazoval je vsakdanjo praznino zapuščenega morja. Pozimi je Jadransko morje kot drug planet. Nobene vročine, nobenega vonja po goli koži, nič žgolenja v dvajsetih jezikih. Nikjer ni turistov, ki bi iskali svoja dva kvadratna metra za brisačo. Vidiš starca, ki k nogam tišči vrečo, študentko, ki gre na obisk k staršem na otok, žensko, ki je šla v mesto na celini na zdravniški pregled. Ljudje so šli urejat dokumente, obiskat vnuke ali na poroko. Eden v avtomobilu vozi krsto, drugi ima zadaj na prikolici nagrobni kamen. Tretji ima naložen cement za hišo. “Ko sem se peljal na Molat, je bilo na ladji 20 lovcev s puškami in psi. Vsi se vračajo v otoško življenje pozimi, kjer se ti zdi, da se nikoli nič ne zgodi.

Edini dogodek dneva je, ko pride ladja.” Redki potniki se navadno usedejo in gledajo predse. S seboj imajo ocvrtega piščanca, salamo in štruco kruha. Počasi jedo. Naročijo si kavo in ne umaknejo pogleda s točke, ki jo vidijo samo oni. Trajekt je zgolj most z nekaj nosilci, dvema velikima ploščama in ladijskim trupom. S seboj vozi le nujno potrebne reči. Posadka je majhna. Nekdo skrbi za motor, drugi krmari, eden je v bifeju, mornar ali dva pazita na palubo. To so majhne ladje. Za mornarje, pripadnike skupnosti, ki se vsak dan vozi okoli, je tudi morje zelo majhno. Cjuho so gledali z začudenjem in ga spraševali, zakaj se mu to, kar počnejo, zdi zanimivo. Saj je vsak dan enako. “Mene pa je popolnoma očarala svetloba, ki je brez poletne ostrine.

Ni močnih kontrastov in ostrih senc. Vse je mehko in počasno. V tej praznini je težko biti neviden. S seboj sem imel najmanjši mogoči fotoaparat in sem se poskušal zliti s sloji barve na pločevini.” Trajekt je edina vez med otoki in kopnim. Vse, kar je najti na otokih, pride s temi starimi, ropotajočimi plovili, ki se do kosti stresejo vsakič, ko krmar poveča hitrost. Vsa moka za kruh in peči za pekarne, bencin in sadni sokovi, zdravila in včasih tudi zdravniki. Vse pripeljejo trajekti, ki skozi svoja velika usta drugega za drugim spuščajo avtomobile, tovornjake, motorje in pešce. Posadka te je včasih vesela in te povabi v kabino. Včasih pa je drugače. “Ko sem šel na najmanjšo ladjo Tijat, ki mi je od vseh ladjic najljubša, sem kapitana vprašal, ali lahko slikam in ali me vzamejo v kabino. Zelo se je vznemiril in mi prepovedal fotografiranje. Brez pojasnil, samo s strogim pogledom. Od posadke sem izvedel, da je razburjen, ker se je Tijat dva dni pred tem zaletel v neko drugo ladjo in jo potopil.

Na krov so dobili inšpektorje, morali so zamenjati posadko in bili so vsi na trnih. Vendar me je posadka hitro vzela za svojega in mi pustila fotografirati. Le kapitan se ni prikazal iz kabine.” Pozimi morje postane tuje in zaverovano samo vase. Težko se ga dotakneš, hladno je in temno. Ladje pa vozijo na otoke in nazaj v neskončnem krogu, v katerem se zdi, da je bilo že vse tisočkrat rečeno. Fotografije v tej negibnosti pričarajo privlačnost praznih prostorov in samotnih življenj.