Nova hladna vojna
Nekega oblačnega novembrskega dne je Marvin Atqittuq, novoizvoljeni poveljnik patrulje, ki deluje v arktični skupnosti Gjoa Haven, pozno popoldne stal na zaledenelem morju zunaj naselja in klical vojake v zbor. Ledeni veter z juga je vrtinčil snežinke in bilo je okoli 30° C pod ničlo, mrzlo, vendar ne preveč za Arktiko. Enota kakih 20 mož in nekaj žensk se je zbrala, vojaki so na ramah nosili puške, oblečeni so bili v ročno sešite jopiče iz karibujeve kože ter hlače iz krzna severnega medveda, nekateri pa so nosili navadna oblačila iz trgovine, ki so precej manj topla, vendar namuktuk, za silo uporabna.
Atqittuq si je nadel rokavice iz tjulnjeve kože in predstavil načrt za tisti dan. Patrulja je vključena v enote kanadskih rangerjev, rezervne sestave oboroženih sil, in Atqittuq naj bi jo popeljal na prvo nalogo, odkar je postal poveljnik: teden trajajoče patruljiranje z motornimi sanmi po goli obali Otoka kralja Viljema. V načrtu je bilo usposabljanje z napravami GPS, streljanje v tarče po vojaško, pripravljanje načrtov za iskalne in reševalne akcije ter obilo lova in ribolova na ledu.
Kliknite na sliko za povečavo.
Stal sem na robu skupine in si otiral led s trepalnic. Bilo je premrzlo, da bi delal zapiske, zato sem samo opazoval obraze in brazgotine, ki so jih na njih pustile ozebline, majhna častna odlikovanja, pričajoča o življenju na prostem v eni od najbolj neizprosnih pokrajin na svetu. Skupina se je kmalu razšla in nekateri so pokadili še zadnjo cigareto pred dolgo vožnjo v temo. Atqittuq je pristopil in povprašal, ali mi je dovolj toplo. Je visok, širokopleč in veder mož. Ranger je bil že več let, preden so ga izvolili za novega poveljnika. Prijazno me je opozoril, naj ne zaspim med vožnjo, ki nas je čakala.
To se je že dogajalo, je dejal. Včasih so ljudje padli s snežnih sani in so jih razglasili za pogrešane. Opomnil me je, da na otoku ali kjerkoli drugje na vsem ozemlju Nunavuta, ki je po površini skoraj stokrat večje od Slovenije, ni telefonije. “Če se kaj zgodi in se ločiš od skupine, samo čakaj, dokler kdo ne pride pote,” je rekel. “In poskusi se izogibati srečanjem s severnimi medvedi.” Rangerjem pravijo “oči in ušesa severnega dela Kanade” in njihove enote patruljirajo po najbolj oddaljenih delih države že od 40. let prejšnjega stoletja. Večinoma so v severnih pokrajinah v njih prostovoljci iz staroselskih skupnosti in v minulih letih so delovali kot izvidniki, sodelovali so pri vojaških vajah ter pomagali pripadnikom redne vojske postavljati igluje, se orientirati v tundri in na splošno preživeti v mrazu. Njihova vloga, tako kot tudi sam skrajni severni del države, ni širše znana in vedno se jim je uspelo prebijati z izjemno okleščenim proračunom ter rabljeno opremo, kot so repetirke iz 40. let prejšnjega stoletja z vtisnjenim žigom britanske krone.
Kanadski pilot Simon Jean se steguje iz strelskega jarka, ki naj bi ga napravil z izrezovanjem blokov ledu. Take jarke je mogoče uporabiti za osnovno zavetje, bloki ledu pa so uporabni za gradnjo iglujev.
Toda nekako v času mojega obiska je kanadska vlada začela spet ceniti rangerje. Govorice, da se več držav peha za pridobitev ozemeljskih pravic na segrevajoči se Arktiki in njeni bogati zakladnici neizkoriščenih virov, so spodbudile politike v Ottawi, da so jim obljubili boljšo opremo in sredstva, s katerimi naj bi nanovačili več prostovoljcev. Obenem je program zbudil pozornost predstavnikov ameriške vojske, ki razmišljajo o ustanovitvi nečesa podobnega na Aljaski. Atqittuq je bil vesel te pozornosti. Odrasel je na Arktiki in zdaj je tam vzgajal sina, zato je razumel, da se lahko odnos vlade daleč stran spreminja od naklonjenosti do muhavosti in pozabljivosti.
Toda tokrat ni bilo težko uganiti, kaj politikom roji po glavi: po več letih zatiskanja oči pred dejstvom, da se Arktika segreva hitreje kot katerikoli drug del planeta, je Kanada končno spregledala. “Inuiti že dolgo govorimo o stvareh, povezanih s podnebjem,” je povedal Atqittuq, preden sva krenila v tundro. “Zdaj se je začela vlada odzivati in želi, da temu posvetimo več pozornosti. Vse lepo in prav, ponosni Kanadčani smo.” Potem se je zarežal. “Želim si samo, da bi bili Kanadčani, vredni tega, da bi dobili dobro telefonijo, mar ne?”