Na poti z begunci

Skoraj sedem let že hodim z begunci in migranti. Pozimi 2013 sem krenil iz kraja Herto Bouri, najdišča fosilov starodavnega Homo sapiensa v severni Etiopiji, in začel, peš, slediti poti, ki je zaznamovala človeštvo: poti, ki je vodila do naše prve poselitve Zemlje v kameni dobi.

Srž mojega dolgega pohoda je pripovedovanje zgodb. Poročam o tem, kar mi neposredno pride pred oči na stezah človekovega prvotnega odkrivanja planeta. Že od začetka sem vedel, da moja pot ne bo natančno zarisana. Antropologi pravijo, da je naša vrsta prvič stopila iz Afrike pred 600 stoletji in nazadnje, bolj ali manj brezciljno, pritavala do konice Južne Amerike – zadnjega neznanega roba celine in tudi ciljne črte mojega popotovanja. Bili smo klateški lovci in nabiralci. Nismo imeli pisave, kolesa, udomačenih živali in nismo znali obdelovati zemlje.

Med napredovanjem po praznih obrežjih smo prvič poskusili školjke. Usmerjala so nas puščičasta znamenja na nebu, ki so jih oblikovale jate selečih se žerjavov. Kam smo namenjeni, smo morali šele ugotoviti. Po sledi teh pozabljenih pustolovcev sem do zdaj prehodil že več kot 16.000 kilometrov. Zdaj sem na poti skozi Indijo. Naše sodobno življenje, vezano na dom, se je od zlate dobe lahkonogega raziskovanja spremenilo domala do neprepoznavnosti. Ali pa se morda vendarle ni? Po ocenah Organizacije združenih narodov je več kot milijarda ljudi – vsak sedmi danes živeči človek – odšla s trebuhom za kruhom in se preselila znotraj meja domovine ali čez meddržavne meje.

JORDANIJA, 2013 Pobeg pred državljansko vojno Begunci, ki so ob izbruhu spopadov leta 2011 zapustili domove v Siriji, potujejo po Jordaniji v iskanju kakršnegakoli dela – na fotografiji obirajo paradižnik v vasi Gowera, ki leži nedaleč od Akabe proti severu.

Milijoni bežijo pred nasiljem: vojno, preganjanjem, kriminalom, političnim kaosom. Še veliko več tistih, ki jih duši revščina, se ozira za gospodarskim olajšanjem onstran domačih obzorij. Vzroki za ta velikanski novi eksodus so med drugim globalizirana tržna ureditev, s katero se trgajo socialne mreže, ki zagotavljajo varnost, podnebje, ki se spreminja zaradi onesnaženja, in človeško hrepenenje, ki ga podžigajo objave na družabnih omrežjih. Po številnosti je to največja diaspora v zgodovini naše vrste. Na poti po svetu na dan premerim 25 kilometrov in pogosto se pridružim izkoreninjenim.

V Džibutiju sem srkal čaj z migranti na pustih počivališčih za tovornjake. Skupaj smo spali v zaprašenih šotorih v begunskem taborišču OZN v Jordaniji. Poslušal sem njihove zgodbe o bolečini. Skupaj smo se smejali. Vendar nisem eden od njih: sem privilegirani potohodec.

V nahrbtniku nosim bančno kartico in potni list. Toda tako kot oni sem spoznal bedo driske in večkrat me je priprl njihov večni sovražnik – policija. (V Eritreji, Sudanu, Iranu in Turkmenistanu mi niso odobrili vizuma; v Pakistanu so me nagnali, potem pa mi vendarle dovolili ponovni vstop.) Kaj je mogoče reči o teh bratih in sestrah izgnancih? O neizmerni deželi senc, ki jo naseljujejo, a presenetljivo vsem na očeh?

Kliknite na sliko za povečavo.

Lakota, višji cilji, strah, politično kljubovanje – kakšni so razlogi za odhod, ni pravo vprašanje. Pomembneje je vedeti, kako potovanje kot tako oblikuje drugačen razred ljudi: oseb, v katerih predstave o “domu” je zdaj vključena odprta cesta – širna in tvegana premica možnosti, ki se začne nekje daleč stran in konča na našem hišnem pragu. Kako sprejemamo to plimo, z odprtimi rokami ali sključeni za visokim obzidjem, prav tako ni bistveno. Kajti ne glede na to, kako se odzoveš, s sočutjem ali strahom, je na novo prebujena mobilnost človeštva že učinkovala nate. Prvi migranti in begunci, na katere sem naletel, so bili mrtvi. Ležali so pod majhnimi kupi kamenja v afriškem Velikem tektonskem jarku. Kdo so bili ti nesrečneži? Težko je vedeti.

Najrevnejši ljudje na svetu potujejo iz številnih daljnih dežel, potem pa izdihnejo v Afarskem trikotniku v Etiopiji, eni od najbolj vročih puščav na Zemlji. V te strašne goličave se podajo, da bi dosegli Adenski zaliv. Tamkajšnje morje pomeni vrata v novo (čeravno ne vedno boljše) življenje zunaj Afrike – malodane suženjsko mezdno delo v mestih in na plantažah dateljnovcev na Arabskem polotoku. V nekaterih grobovih so nedvomno počivali Somalci, vojni begunci. V drugih so bili najbrž dezerterji iz Eritreje. Ali od suše izčrpani pripadniki ljudstva Oromo iz Etiopije. Vsi so upali, da se jim bo uspelo izmuzniti čez neoznačeno mejo v Džibuti.

TURČIJA, 2014 Na varnem, a so obtičali Deževni oblaki mečejo senco na Nizip 1, taborišče, kjer si več kot 30.000 sirskih beguncev poskuša urediti življenje v šotorih, ki jih je priskrbela turška vladna dobrodelna organizacija. Vsaka enota ima majhno kuhinjo in TV, na voljo je tudi posteljnina. Stranišča in kopalnice so skupni.

Izgubili so se. Zgrudili so se pod razbeljenim soncem. Včasih so od žeje omagali, ko so v daljavi že videli morje. Kolone izčrpanih popotnikov hodijo mimo na hitro pokopanih trupel. Kako dolgo že puščamo svoje kosti na pustih stezah Afriškega roga? Zelo dolgo. Od vsega začetka. Navsezadnje so prav to pot uporabljali prvi ljudje, ki so v pleistocenu zapuščali Afriko.

Nekega dne sem naletel na skupino strašil, ki so se skrivala v pičli senci nekaj velikih skal – 15 mršavih etiopskih moških, ki so menda mislili, da bodo nevidni, če ne bodo niti trznili. Nekateri so bili fizični delavci. Večina jih je bila poljedelcev z Etiopskega višavja. Vsakoletna deževja, so povedali, so postala nevzdržno nepredvidljiva. Če bi ostali na poljih, razpokanih od sonca, bi čez čas stradali. Bolje tvegati z morjem bele svetlobe, Afarskim trikotnikom. Tudi če se nikoli ne vrneš. Bili so neke vrste pionirji, novi begunci pred podnebnimi spremembami.