Sargaške alge

“V nobenem drugem oceanu ni česa podobnega,” pravi morski biolog Brian Lapointe. “Nikjer drugje na našem modrem planetu ni tolikšne raznovrstnosti sredi oceana – in omogočajo jo alge.” Lapointe govori o plavajočih rjavih ali sargaških algah v delu Atlantskega oceana, ki mu pravimo Sargaško morje.

Njegove meje niso jasno določene, saj ga ne uokvirja kopno, temveč pet velikih tokov, ki okrog Bermudov krožijo v smeri urnega kazalca. Daleč od kopnega je morje revno s hranili in zato izjemno prozorno ter osupljivo modro. Sargaško morje, del obsežnega Severnoatlantskega krožnega toka, so pogosto opisovali kot oceansko puščavo – kar bi tudi bilo, če ne bi bilo plavajočih sargaških alg. Te na prvi pogled niso videti prav nič posebnega – zgolj skupki plavajočih rastlin. A kot je Lapointe dognal med raziskovalnim delom, so temelj zapletenega ekosistema, ki omogoča obstoj osupljivo pestri druščini morskih bitij. Ponuja jim zavetje in obilje hrane, ki sta v nenehnem gibanju.

Sargaške alge, ki so se zapletle v vrv, dajejo senco in zavetje balestram. Odpadki, ki jih proizvedemo ljudje, od palet za prevoz blaga do plastičnih gajbic in posod za gorivo, so lahko plavajoče ogrodje, na katerem uspeva življenje. Vendar je zlasti plastika škodljiva za številne vrste.

Lapointe, biolog na Oceanografskem inštitutu Harbor Branch v Fort Pierceu, ki deluje pri Floridski atlantski univerzi, že 36 let prečesava Sargaško morje. Alge opazuje prek satelitov ali pa je z njimi v neposrednem stiku v potapljaški opremi. Ugotoviti je želel, od kod prihajajo, kako se premikajo, kaj vzdržujejo in kaj vzdržuje njih, ter razjasniti zapleten odnos med sargaškimi algami in drugimi oblikami morskega življenja, od morskih konjičkov do belih morskih volkov. Le če bomo razumeli, kako deluje ta ključni naravni vir, pravi, ga bomo lahko zavarovali pred morebitnimi nevarnostmi, kakršni sta zakisovanje in onesnaževanje oceanov. Kadar ta vir potrebuje varovanje, seveda.

Mediji zadnjih nekaj let pogosteje kot prej poročajo o rjavih algah, vendar ne kot o mani, ki omogoča življenje, temveč kot o nadlogi, ki se kopiči na obalah Karibskega morja in Mehiškega zaliva. Nihče več ne govori, da je treba rjave alge zavarovati, pravi Lapointe. “Razprave se bolj osredotočajo na to, kako se jih znebiti.” Mornarji na ladji Santa María Krištofa Kolumba so bili podobnih misli. Plasti alg so bile ponekod “tako debele, da so zavirale ladje,” je kapitan zapisal v ladijski dnevnik 20. septembra 1492.

Zgodnje raziskovalce so z zrakom napolnjeni mehurčki, ki algam omogočajo plavanje na morski gladini, spominjali na grozdje, za katero so uporabljali izraz sargazo. Rjave alge izvirajo s priobalnih območij obeh Amerik, bogatih s hranili, zlasti z območij v Mehiškem zalivu. Tokovi jih nosijo okrog Floride, kjer jih zajame proti severu usmerjeni Zalivski tok. Naposled končajo v Sargaškem morju.

Jata trnobokov se prehranjuje pod prosojnimi trakovi zlatih alg. Jules Verne je sargaške alge v romanu Dvajset tisoč milj pod morjem iz leta 1870 opisal kot “preprogo morskih alg”.

Oceanografinja Sylvia Earle, ki se je vključila v prizadevanja, da bi Sargaško morje razglasili za prvo zavarovano območje na odprtem morju, sargaške alge imenuje zlati deževni gozd. Prispodoba je nadvse ustrezna, saj alge oblikujejo nekakšne krošnje na oceanski gladini. Sargaške alge me spominjajo na plavajoči koralni greben ali celo morsko travišče – nekakšen morski Serengeti.

Njihove prepletene steljke ponujajo zavetje osupljivo pestri množici organizmov, ki se med njimi skrivajo ali prehranjujejo – mladicam različnih ribjih vrst, teh so v neki raziskavi našteli kar 122, pa tudi pravkar izleženim morskim želvicam, gološkrgarjem in drugim polžem, morskim konjičkom, rakovicam, kozicam. Ti organizmi v zameno hranijo alge s svojimi iztrebki. Večje živali, kot so ribe in želve, najdejo med algami obilico hrane in hkrati privabljajo večje plenilce – balestre, trirepke, ostnike, delfinovke in trnoboke ter druge živali po prehranjevalni verigi navzgor vse do morskih psov, tunov, vahujev, mečaric in jadrovnic. Tudi tropiki, viharniki, čigre, strmoglavci in druge ptice odprtega oceana počivajo in se prehranjujejo na preprogi iz alg.

Prevladujoči vrsti alg v Sargaškem morju življenja ne začneta pritrjeni na morskem dnu. Posledica nezasidranosti je, da prosojne zlato-jantarne preproge nosijo morski tokovi in vetrovi ter trgajo viharji, potem pa se spet nakopičijo v mirnejšem morju, kjer se njihovi robovi sprimejo kot pri ježkih za zapenjanje. Skupki alg merijo v dolžino nekaj kilometrov, lahko pa niso nič večji od človeške dlani.