Turizem in živali

Vrnila sem se pogledat, ali je s slončico vse v redu. Tik po tem, ko se je stemnilo, sem se z avtomobilom v dežju cijazila po blatni cesti. Zapeljala sem mimo več vrst vklenjenih slonov, ki so z rilci nihali sem in tja. Na tem kraju sem bila že pet ur prej, ko je bilo vroče sonce še visoko na nebu, sloni pa so na hrbtih prenašali turiste.

Zdaj sem že pešačila, v soju svetilke na telefonu sem komajda razločila pot. Ko me je ustavila lesena ograja staje, sem svetlobni soj usmerila navzdol in s pogledom sledila potočku dežja, ki je vijugal po betonskih tleh, dokler ni dosegel treh velikih sivih stopal. Četrto je lebdelo v zraku, trdno privezano s kratko verigo in zadrgnjeno z obročem s kovinskimi bodicami. Ko se je slonica utrudila in skušala stopalo položiti na tla, so se bodice zarile globlje v gleženj. Meena ima štiri leta in dva meseca, kar v slonjem svetu pomeni, da je še malčica. Slonar Khammon Kongkhaw, ki skrbi zanjo, mi je podnevi razložil, da nosi verigo z bodicami zato, ker rada brcne.

Štiriletni slon Gluay Hom, izurjen za uprizarjanje različnih točk za turiste, je privezan za drog na stadionu na krokodilji farmi in živalskem vrtu Samut Prakan nedaleč od Bangkoka na Tajskem. Desna sprednja taca mu mlahavo visi v zraku. Na sencih ima odprto rano, ki je posledica ležanja na tleh.

Kongkhaw v parku Maetaman Elephant Adventure v bližini Chiang Maia na severu Tajske skrbi za Meeno, odkar je bila stara 11 mesecev. Zagotovil mi je, da jo ima v okovih z bodicami samo čez dan in da jih ponoči odstrani. A tam sem bila ponoči. Jina Laoshena, enega od zaposlenih v Maetamanu, ki me je spremljal na tem nočnem obisku, sem vprašala, zakaj ima slonica še zmeraj verigo. Rekel je, da ne ve. Maetaman je zgolj ena od številnih takšnih ustanov v Chiang Maiu in njegovi okolici, kjer množicam turistov, ki se zgrinjajo tja, ponujajo neposreden stik z divjimi živalmi. Ljudje se usuvajo iz avtobusov in se slonom obešajo po rilcih. Živali, ki jih slonarji dregajo z dolgimi palicami z ostrim kovinskim kavljem na koncu, dvigujejo rilce v zrak, fotoaparati pa pridno škljocajo. Obiskovalci potiskajo banane slonom pod rilec.

Opazujejo, kako slonarji priganjajo slone – ti sodijo med najinteligentnejše živali na svetu – da mečejo pikado ali brcajo naokrog velike nogometne žoge, medtem ko iz zvočnikov doni glasba. Meena je ena od desetih slonov, ki nastopajo v Maetamanu. Če smo natančnejši, je slikarka. Dvakrat na dan ji Kongkhaw pred gručami turistov potisne čopič v konec rilca, nato pa jo z jeklenim žebljem drega v obraz in tako usmerja gibe, s katerimi žival nanaša na papir osnovne barve.

Večkrat mu uspe, da z njegovo pomočjo nariše divjega slona v savani. Njene slike nato prodaja turistom. Meenino življenje bo potekalo po tirnicah, po kakršnih poteka življenje marsikaterega od 3800 slonov, ki živijo v ujetništvu na Tajskem, in več tisoč drugih po vsej jugovzhodni Aziji. Približno do desetega leta bo nastopala. Nato bo postala jezdni slon.

Trije medvedi za nastope, ki nosijo nagobčnike in so priklenjeni na verige, iz oči v oči z dreserjem Grantom Ibragimovom po neki vaji v državnem cirkusu Bolšoj v Sankt Peterburgu v Rusiji. Če želijo dreserji doseči, da se medvedji mladiči dovolj okrepijo za hojo po dveh nogah, jih morajo prisiliti, da stojijo, zato jih za vrat privežejo k steni.

Turisti bodo sedeli na klopci, privezani na njen hrbet, jezdili jo bodo večkrat na dan. Ko bo prestara ali preveč bolna, da bi jo bilo še mogoče jezditi – morda pri 55 letih, nemara celo pri 75 – bo umrla. Če bo imela srečo, bo pred tem užila še nekaj let pokoja. Večji del življenja bo preživela na verigi v hlevu. Turistični kraji, kot je Maetaman, ljudi z vsega sveta privabljajo na ogled živali, kakršna je Meena, in so donosen sklop naglo rastoče turistične panoge. Ljudje se danes odpravijo na dvakrat več potovanj na tuje kot pred 15 leti. Čeprav turizem, utemeljen na stikih ljudi z divjimi živalmi, ni nič novega, družabna omrežja dandanes prilivajo olja na ogenj te panoge. Za dejavnosti, ki so jih včasih oglaševali predvsem v turističnih vodnikih, dandanes v hipu izve veliko ljudi.

Zadostuje že, da kak popotnik z nahrbtnikom, ki rad dela selfije, udeleženec avtobusnega potovanja ali “vplivnež” z družabnih omrežij potapka po zaslonu telefona. Družabna omrežja uporabljajo na potovanjih skoraj vsi milenijci (ljudje, stari od 23 do 38 let). Selfiji – na katerih plavajo z delfini, se gledajo iz oči v oči s tigri, jezdijo slone in počnejo še marsikaj drugega – so sijajna reklama za turistične kraje, v katerih obiskovalcem ponujajo neposreden stik z živalmi. Čeprav družabna omrežja pokažejo marsikaj, vseeno ne razkrijejo, kaj se dogaja tam, do koder objektiv fotoaparata ne seže.

Ljudje, ki ob neposrednih stikih z živalmi občutijo veselje ali navdušenje, se najpogosteje ne zavedajo, da številne živali v takšnih turističnih ustanovah živijo precej podobno kot Meena, včasih še slabše. S fotografinjo Kirsten Luce sva se odpravili v zaodrje cvetoče turistične panoge, utemeljene na prikazovanju divjih živali, da bi se na lastne oči prepričali, kako se godi živalim v različnih turističnih krajih in ustanovah (med njimi je tudi nekaj takih, kjer poudarjajo humano skrb za živali) po tem, ko množice turistov, ki snemajo selfije, zapustijo prizorišče.