Bleščeči “mračni vek”
Petrarka je čas med obdobjem, v katerem je živel, in klasično antiko imenoval mračna doba.To je doba, v kateri pisane besede skorajda ni, kakovost latinskega jezika se slabša, razpadejo stoletne politične tvorbe in se spremeni demografska, kulturna in ekonomska podoba antičnega sveta. K dramatičnosti videnja tedanjih dogodkov sta gotovo prispevala tudi mojstrski pripovedni slog in učinkovita ironija znamenitega zgodovinarja iz 18. stoletja Edwarda Gibbona v takrat temeljnem delu Zgodovina vzpona in padca rimskega imperija (The History of the Decline and Fall of the Roman Empire).
Kljub nasprotnim prizadevanjem zgodovinarjev, ki so že v 19. stoletju pokazali, da je ta oznaka presežena in ni primerna, je v popularni kulturi ostala trdno zasidrana. Z razmahom televizijskih serij, kot je na primer Igra prestolov, pa se dojemanje srednjega veka kot mračnega, temačnega in zatohlega še poglablja. Res je, da se je iz zgodnjega srednjega veka ohranilo veliko manj pisnih virov kot iz rimskega obdobja. Neprimerno več jih poznamo že iz visokega in poznega srednjega veka. Renesansa ali obdobje razsvetljenstva, v katerem je deloval Gibbon, pa sta po tem sploh neprimerljiva. A čeprav je politična in vojaška zgodovina zgodnjega srednjega veka morda manj podrobno znana in čeprav so se opisi ljudstev ohranili le kot pristranski zapisi kronistov preživelih imperijev ali novih kraljestev, nam obilica arheoloških, materialnih virov omogoča pogled na to obdobje z drugega zornega kota.
Velike pasne spone Ostrogotinj z glavami ujed.
Pri nakitu iz časa od 5. do 10. stoletja z območja, danes imenovanega Slovenija, ki ga hrani Narodni muzej Slovenije, sicer najprej zbodeta v oči raznolikost in estetika, a je pogosto izkazoval tudi socialni status ali bil znak identitete. Če odmislimo, da že žlahtne kovine in dragi kamni drugače lomijo svetlobo, kot jo je videl Petrarka, so predvsem podrobne arheološke in naravoslovne raziskave materialne kulture tiste, ki ta “mračni” srednji vek močno osvetljujejo in kažejo, da je to obdobje v marsičem podobno časom, v katerih živimo danes: pisano besedo je takrat vse bolj nadomeščal jezik podob, ljudje so migrirali in plemenitili – vsaj materialno – kulturo drug drugega, spreminjale so se meje, spreminjal se je svetovni nazor.
Nakit govori, da je na tem prepišnem ozemlju živelo veliko različnih skupnosti, od prežitkov romaniziranih staroselcev, nomadskih in germanskih ljudstev, Slovanov pa vse do posadk bizantinske vojske in merovinške elite; govori, da je bilo mojstrstvo obrtnikov na zavidanja vredni ravni, da je trgovina na zelo dolge razdalje – vse do vzhodnega Sredozemlja in Indije – cvetela; govori o modnem okusu tistega časa in omogoča razumevanje načina oblačenja; prav tako govori, da so se tudi propagandna sporočila, verska prepričanja in filozofija kazali na okrašenosti nakita, in sicer s simboli, z vizualnim jezikom. Torej vse le ni bilo tako mračno in zatohlo.
Prstan s kačjima glavicama iz Smokuča in jelenovi zobje iz slovanskega groba na Bledu.
Konec koncev čas zgodnjega srednjega veka nekateri razumejo tudi kot rojstvo Evrope, saj so se takrat oblikovali demografski, družbenopolitični in moralno-religiozni temelji sodobne Evrope. Vzrokov za zaton rimskega imperija in pozneje za propad njegove zahodne polovice je bilo veliko, od gospodarskih težav, oslabljene državne uprave do državljanskih vojn. A gotovo je zadnji udarec zadalo obsežno preseljevanje ljudstev, ki so ga v zadnji četrtini 4. stoletja povzročili Huni, konjeniški nomadi iz Azije. Z vdori barbarskih ljudstev na ozemlje imperija in pozneje z naselitvijo teh ljudstev se je rimski svet začel spreminjati v srednjeveško Evropo. Nekatere je to močno prizadelo in vznemirilo. Cerkvenemu učitelju svetemu Hieronimu so se zato ob koncu 4. stoletja zapisale besede: “Rimski svet se podira!” Huni so med pohodi iz Karpatske kotline v Italijo večkrat prečkali slovensko ozemlje. O njihovi navzočnosti govori pokop vojščaka v rimski peči za žganje apna, odkrit na Ptuju.
Mladenič, star okoli 21 let in visok 163 centimetrov, je imel značilno preoblikovano, podaljšano lobanjo, kar so dosegli s prevezovanjem. Ta običaj, s katerim so morda dosegli modni ideal ali si zagotovili statusni simbol, je bil razširjen v 5. in 6. stoletju in ga povezujejo z iranskimi Sarmati in Alani, razširili so ga Huni, pozneje pa je postal moden tudi pri Gotih, Gepidih, Bavarcih, Alemanih in drugih. Mongolidne značilnosti vojščakovega okostja, deformirana lobanja ter nepravilnosti na hrbtenici in zobeh odkrivajo, da je bil azijskega izvora ter da je bil jezdec in lokostrelec. A njegovo hunsko identiteto razkriva prav droben kos nakita – značilen rogljičast bronast in pozlačen uhan, ki ga je nosil na levem ušesu. Takšni uhani, navadno po eden, so značilni predmet noše v moških grobovih od Panonske nižine do Urala, torej na poselitvenem območju Hunov v 4. in 5. stoletju.