Brez izhoda

Deportiranci iz ZDA so s sklonjenimi glavami drug za drugim izstopali iz avtobusov. Pasove in vezalke so jim odvzeli, kakor da so zločinci. Prignali so jih iz različnih ameriških centrov za pridržanje priseljencev, jih zgodaj zjutraj ob teksaško-mehiški meji vkrcali v neoznačeno letalo in jih prepeljali več kot 1870 kilometrov stran, na letališče blizu salvadorske prestolnice San Salvador.

V samo štirih urah je bil izničen ves trud, ki so ga begunci vložili v nevarno pot na sever, trajajočo več tednov, na katero so se številni pripravljali nekaj let. “Dobrodošli,” jih je pozdravil salvadorski uradnik za migracije v novem sprejemnem centru, ki so ga zgradili s finančno pomočjo ameriške vlade. “Tu ste med svojimi ljudmi.” Sto devetnajst obrazov je prazno strmelo vanj. Klicali so jih po imenu, drugega za drugim. Moški in ženske so stopali naprej, da bi vzeli svoje stvari, opravili zdravstvene preiskave in prevzeli denar za avtobusno vozovnico do doma. V ozadju je sedel 24-letni moški čvrste postave in sproščenega nasmeška.

Na prizorišču umora v središču San Salvadorja, prestolnice Salvadorja, se zbirajo opazovalci. Zaradi nasilja vsak dan na stotine Salvadorcev odpotuje proti ZDA, kjer je njihova skupnost četrta največja latinskoameriška skupnost – večje so le skupnosti Mehičanov, Portoričanov in Kubancev.

Na sebi je imel belo majico s kratkimi rokavi, popisano z besedami “Faith Hope Love” (‘Vera, upanje, ljubezen’). Kakor številni Salvadorci tudi on ni želel razkriti imena. Ko je bil najstnik, so v podeželski provinci Usulután, eni od 14 v državi, vrstniki pritiskali nanj, naj se pridruži največji salvadorski tolpi Mara Salvatrucha, ki je znana tudi pod imenom MS-13.

Raje se je vpisal na policijsko akademijo, in ko so pripadniki tolpe to izvedeli, so mu začeli groziti s smrtjo. Pobegnil je na jug, v Kolumbijo, se tam zaposlil kot voznik tovornjaka in se zaljubil. Dekle je dobilo vizum za ZDA, se vkrcalo v letalo in se pridružilo sorodnikom. Nekemu kojotu, kar je drugi izraz za tihotapca ljudi, je plačal 8000 dolarjev in mesec pozneje prečkal sedem mej, da se je prebil čez Srednjo Ameriko.

Kliknite na sliko za povečavo.

Končno se je vtihotapil v Teksas in se napotil na vzhod proti Atlanti. Tam ga je sorodnik s stalnim prebivališčem v ZDA vzel v službo in od tedaj je kot inštalater škropilnikov zaslužil po 3000 dolarjev na mesec, kar je več kot petkratnik salvadorskega povprečnega mesečnega dohodka na gospodinjstvo. Vsak mesec je poslal 500 dolarjev v domovino materi in babici, da jima je pomagal. V Georgii mu je pet let uspevalo, da ni zbujal nobenega suma. Ob delavnikih je hodil v službo, ob sobotah v park in po nakupih, ob nedeljah v cerkev.

Člani tolpe MS-13 se tlačijo v prenatrpani celici zapora Chalatenango v severnem delu države. Člane sovražnih tolp oblasti nastanijo v različne zapore, da bi se izognile smrtonosnim izgredom, toda zaporski sistem ječi pod bremenom hude prenatrpanosti.

Nikoli ni dobil kazni za prometni prekršek ali kako drugače prišel navzkriž z zakonom. Do tistega nesrečnega jutra septembra 2017, ko so ga policisti ustavili med naključnim nadzorom prometa in mu odvzeli prostost, ker ni imel vozniškega dovoljenja. Georgijska policija ga je izročila Agenciji za priseljevanje in carinsko izvršbo, sledil je zapor. Moškega so poklicali. Vzel je denarnico in Sveto pismo ter si zavezal vezalke. “Res me je strah,” je priznal. Ob poročilih o Salvadorju, ki jih je gledal v ZDA, je dobil vtis, da so tolpe “prevzele nadzor nad vso državo”. Zatrdil je: “Takoj ko bo mogoče, se bom vrnil v ZDA.”

Naslednja huda preizkušnja ga je čakala v hipu, ko je v San Salvadorju stopil na ulico. Sprejemni center stoji v delu mesta, ki je trdnjava tolpe MS-13, to potrjujejo grafiti na vogalu čez cesto. Najbližji bankomat je dve ulici naprej na območju, ki si ga lasti tolpa 18. ulica, najhujša sovražnica MS-13. Salvadorska vlada ocenjuje, da imata zločinski tolpi skupaj približno 60.000 dejavnih članov. Njun boj za prevlado je to državico s 6,4 milijona prebivalcev razdrobil in po njej se vse očitneje razpreda mreža nevidnih razpok, prepojenih s krvjo. Leta 2017 je bila stopnja umorov v Salvadorju 61 umorov na 100.000 ljudi, s čimer se je uvrstil na drugo mesto na svetu med državami zunaj vojnih območij, za Venezuelo.