Otroci za bogove

V plitvem grobu na nepozidani parceli, nastlani s smetmi, je ležalo otroško okostje. Bilo je na véliki petek v Huanchaquitu, obalnem zaselku v severnem delu Peruja. Zvok plesne glasbe, ki ga je prinašalo iz kavarn ob obali nekaj sto metrov proti vzhodu, je srhljivo spominjal na bitje srca. Slišati je bilo tudi rahlo podrsavanje lopat, s katerimi so delavci odstranjevali črepinje, plastenke in tulce izstreljenih nabojev. Počasi se je prikazal obris manjše grobne jame, vkopane v starejšo plast posušenega blata.

Študenta arheologije, oblečena v medicinska oblačila in z zaščitnimi maskami na obrazu, sta se na obeh straneh groba ulegla na trebuh in delo nadaljevala s strguljami. Prva stvar, ki se je prikazala, je bilo teme otroške lobanje. Prekrival ga je šop črnih las. Arheologi, ki so strgulje že zamenjali za čopiče, so s površine previdno odstranjevali pesek. Kmalu so prišli na dan preostanek lobanje in ramenske kosti, ki so molele iz grobo tkanega bombažnega prta. Nazadnje so se pojavili še ostanki lamjega mladiča z zlato dlako, zvitega v klobčič poleg otroka.

Lastnik picerije Michael Spano drži v rokah fotografijo enega prvih otrok, ki so jih izkopali v Huanchaquitu. Spano je arheologa Gabriela Prieta opozoril na kosti, ki so štrlele iz tal na neki nepozidani parceli nasproti njegove hiše, in ga spodbudil k izkopavanju.

“Še slavni boste,” se Prieto spominja, da mu je takrat dejal ta mož.
Gabriel Prieto, profesor arheologije z Nacionalne univerze v Trujillu, si je ogledal grob in prikimal. “Petindevetdeset,” je oznanil. Sproti je štel okostja in to, ki je dobilo oznako E95, je bilo že 95., ki ga je izkopal, odkar je leta 2011 začel raziskovati to množično grobišče. Navsezadnje je na tem in še enem žrtvenem mestu, ki leži nedaleč stran, naštel posmrtne ostanke 269 otrok, starih od pet do 14 let, ter treh odraslih. Vsi so umrli pred več kot 500 leti med skrbno načrtovanimi žrtvenimi obredi, ki jim v svetovni zgodovini ni para. “Česa takega pa še ne,” je vzkliknil Prieto in nejeverno zmajeval z glavo.

Te besede so postale že nekakšna mantra arheologa, ki je tudi sam oče in si je na vso moč prizadeval razumeti pretresljivo odkritje na najdišču, imenovanem Huanchaquito- Las Llamas. V našem času in naši kulturi bi ob nasilni smrti enega samega otroka ostali neprizadeti samo tisti najtrdosrčnejši med nami, že zgolj misel na množični pokol pa navda z grozo vsakega človeka pri zdravi pameti. Zato se upravičeno sprašujemo, s kakšnimi brezupnimi okoliščinami bi lahko pojasnili dejanje, ki je danes za nas nekaj povsem nepredstavljivega.

Arheologi so na sledove žrtvovanja ljudi naleteli že na vseh koncih sveta. Žrtvovanih je bilo včasih tudi več sto. Najpogosteje so bili to vojni ujetniki ali ljudje, ki so umrli pri obrednem bojevanju, včasih tudi služabniki, ki so jih ubili po gospodarjevi smrti ali med gradnjo svetega objekta. Čeprav o žrtvovanju otrok pričajo tudi stara besedila, med njimi Stara zaveza Svetega pisma, so nesporni dokazi o množičnem pobijanju otrok v arheologiji redkost.

Do odkritja Huanchaquita je za mesto, kjer so žrtvovali največ otrok v obeh Amerikah – in najbrž kar na vsem svetu – veljal Templo Mayor v azteški prestolnici Tenochtitlán (današnji Ciudad de México), kjer so v 15. stoletju usmrtili 42 otrok. Prieto je odraščal v Huanchacu, katerega del je tudi Huanchaquito. Že ko je bil otrok, je stikal za koraldami okrog španske kolonialne cerkve iz 16. stoletja, ki stoji na najvišji vzpetini v mestu. Spominja se popoldnevov, preživetih na južnem mestnem obrobju, kjer je raziskoval ruševine mesta Chan Chan, starodavne prestolnice Čimujcev, zgrajene iz na soncu sušene opeke.

Chan Chan je bil na vrhuncu v 15. stoletju eno od največjih mest v obeh Amerikah. Bil je prestolnica imperija, ki se je raztezal približno 500 kilometrov vzdolž perujske obale. Prav te otroške izkušnje so Prieta spodbudile, da je postal arheolog. Po zagovoru doktorata na Univerzi Yale se je vrnil v rojstno mesto izkopavat 3500 let star tempelj.