Dragoceni litij

Neko soboto navsezgodaj zjutraj me je v prostornem salonu pred pisarno s pogledom na trg Plaza Murillo v La Pazu sprejel bolivijski podpredsednik Álvaro García Linera. Uglajeni in prijazni sivolasi 56-letni politik je v deželi znan kot goreč marksistični ideolog. A tisti dan je bil bolj podoben vsiljivemu kapitalističnemu trgovcu. Tema promocijske predstavitve, ki mi jo je bil pripravil, je bil litij. O naravnih virih države je govoril stvarno in hkrati vzneseno. Litij je nepogrešljiv za naš svet, ki je vse bolj odvisen od baterij, ključnega pomena je tudi za prihodnost Bolivije, me je prepričeval.

Že čez štiri leta, je napovedal, bo “motor našega gospodarskega razvoja”. Pridobivanje litija bo prineslo koristi vsem Bolivijcem, je nadaljeval. “Ljudje se bodo izkopali iz revščine, srednji sloj se bo utrdil, mladi se bodo izpopolnili v znanosti in tehnologiji in se pridružili inteligenci, vključeni v svetovno gospodarstvo.” Toda podpredsednik je dobro vedel, da je vsako razpredanje o litiju, ki naj bi prinesel rešitev za bolivijsko gospodarstvo, brez pomena, če ne omeni njegovega vira, slane kotanje Salar de Uyuni.

Evaporacijski bazeni poskusnega obrata za pridobivanje litija, izkopani v slani skorji Salarja de Uyunija pri kraju Llipi, ustvarjajo barvit mozaik. V obratu so začeli litijev karbonat pridobivati leta 2013. Z litijem bogato slanico iz globine 20 metrov črpajo v bazene na površju. Predvidoma bo imel obrat nekoč 200 takšnih bazenov.

Ta je s površino več kot 10.000 kvadratnih kilometrov ena najveličastnejših pokrajin v državi, a se bo skoraj zagotovo spremenila – če ne bo nepopravljivo prizadeta – zaradi izkoriščanja naravnega vira, ki leži na njenem dnu. García Linera se je nagnil k meni in vprašal: “Ste že kdaj obiskali Salar de Uyuni?” Povedal sem, da me bo pot v kratkem zanesla tja. Podpredsednik je v hipu opustil samozadovoljno vzvišeno držo in mi z malone nostalgičnim glasom naročil: “Ko boste šli na Salar, pojdite tja ponoči. Razprostrite odejo sredi njega. Predvajajte si glasbo.” Nasmehnil se je in pribil: “Pink Floyde. Poslušajte Pink Floyde. In se zazrite v nebo.” Potem je zamahnil z roko, češ kaj bi izgubljal besede, saj vam bo tam vse jasno.

Med celodnevno vožnjo od najviše ležeče prestolnice na svetu do največje slane kotanje na svetu sem zbral nekaj vtisov o najrevnejši južnoameriški državi. Iz središča La Paza, ki se nenehno duši v prometu in političnih protestih, se cesta strmo vzpne na El Alto, ajmarsko trdnjavo delavskega razreda (Ajmari, druga največja staroselska etnična skupina v Boliviji, živijo na andskih visokih planotah). Naslednjih sedem ur se cesta polagoma spušča. Na približno 3600 metrih nadmorske višine se zravna in nadaljuje po večinoma neposeljeni, z grmičevjem porasli planjavi, ki jo občasno poživijo lame in njihove manjše sorodnice vikunje. Bilo je že pozno popoldne, ko se je planjava odprla v slepečo belino slane kotanje. Na Salar, kar v španščini pomeni ‘slana ravnina’, sem prispel tik pred sončnim zahodom. Vožnjo po gladkem in trdem površju sem nadaljeval še dober kilometer, dokler me ni obšel občutek, da sem se znašel sredi ničesar.

Kliknite na sliko za povečavo.

Ko sem izstopil iz športnega terenca v surovi mraz, sem z obžalovanjem ugotovil, da ne bo nič z razprostrtimi odejami pod zvezdnatim nebom ob spremljavi zanosne glasbe Pink Floydov. A prizor je bil tako veličasten, da se je zdel skorajda neresničen: kilometri slepeče belega, povsem ravnega površja, razpokanega v plošče približno trapezoidne oblike kakor šahovnica norega velikana. Praznino pokrajine so dopolnjevali modro nebo brez oblačka in rdečkasto rjavi andski vrhovi v daljavi. Motorna kolesa in terenci s pogonom na štiri kolesa so po belem brezpotju drveli neznano kam.

Sem ter tja je bilo videti osamljeno dušo, ki je brezciljno tavala naokrog kakor v postapokaliptičnem šoku, in strmela v “neskončno ploščo snežne beline”, kakor pravi Salarju bolivijski podpredsednik. Nekje za obzorjem, na robu neskončnosti, so gradbeni stroji izkopavali evaporacijske bazene – v belo skorjo Salarja so dolbli dolge, geometrično pravilne pravokotne kotanje, ki so bile videti kot mreža velikanskih plavalnih bazenov.

Tri generacije družine Copa živijo v štirih enosobnih stavbah v vasi Chiltaico blizu severnega roba Salarja. Kot številni Ajmari v tej regiji se družina preživlja s pridobivanjem soli na majhni parceli. Družinski člani pogosto garajo po 12 ur na dan na žgočem soncu in izpostavljeni ledenim vetrovom.

Buldožerji bodo nekoč pririnili tudi do tja – a kako kmalu, nihče ne ve zagotovo. Znanih pa je nekaj drugih dejstev. Prvič, v največji slani kotanji na svetu pod površjem leži še eno čudo: tam je eno najbogatejših ležišč litija na svetu, ki morda obsega 17 odstotkov svetovnih zalog. Drugič, vlada Bolivije, kjer 40 odstotkov prebivalstva živi v revščini, vidi v izkoriščanju zalog litija pot iz začaranega kroga gospodarske zaostalosti. Tretjič, pot, ki vodi naravnost skozi povečini neokrnjeni Salar de Uyuni, je popolna neznanka, hkrati pa Bolivijce, živeče v državi izropanih naravnih bogastev in izjalovljenih upov, na nekaj sumljivo spominja.