Palmovo olje

V jugozahodnem Gabonu se stari gozdni sestoji razprostirajo več sto kilometrov v vse smeri. Nekega januarskega jutra sem se z nekaj uslužbenci agroživilskega podjetja Olam s sedežem v Singapuru na obali reke Ngounié izkrcala iz ozkega čolna. Sledeč slonjim stopinjam smo potonili v gozd. Hodili smo mimo orjaških prastarih dreves, šimpanzjih gnezd, dan starih goriljih iztrebkov. V krošnjah nad nami so z veje na vejo skakljale opice.

Mladi Olamov čuvaj si je sezul škornje, bos splezal po deblu v krošnjo in se vrnil s prgiščem rožnatih, slivam podobnih sadežev. Še globlje v gozdu smo naleteli na divje mange, oreščke kole in drevesa z lubjem, ki diši po česnu. Na jasi, obsijani s soncem, so se v vodni kotanji premetavale ribe. Drevesa, ki so obdajala jaso, so bila opraskana od slonjih oklov. Postala sem v poševno padajoči sončni svetlobi in se zgrozila ob misli, da bi lahko vse to izginilo. Ta kraj ni v parku ali rezervatu; je del nasada oljnih palm, ki ga upravlja podjetje Olam.

GABONVeč kot polovico Olamovega nasada Mouila, kjer delavci sadijo oljne palme, zavzema savana – to območje so izbrali, da bi se izognili krčenju gozdov. V Gabonu so izdelali državni načrt rabe zemljišč, da bi “vzdrževali ravnovesje med oljnimi palmami, kmetijstvom in ohranjanjem gozdov,” je povedal direktor Agencije za gabonske parke Lee White.

Če bi bilo to v Indoneziji ali Maleziji (največjih proizvajalkah palmovega olja na svetu), bi sekači in stroji nemara že krčili gozd, da bi ga nadomestile enolične vrste oljnih palm. Oljna palma z velikanskimi soplodji rdečih sadežev, ki rastejo pod razmršenimi listi, je zelo stara kulturna rastlina. Ljudje že tisočletja prekuhavajo in tolčejo plodove ter iz njih pridobivajo jedilno olje, kurijo luščine semen in iz listja spletajo vse mogoče, od streh do košar.

A zadnjih nekaj desetletij raba palmovega olja doživlja nezaslišan razcvet – deloma zaradi vsestranske uporabnosti in kremaste teksture olja (pomislite na polnilo v piškotih znamke Oreo), deloma zaradi produktivnosti dreves. Za pridobitev določene količine olja potrebujejo oljne palme le pol toliko površine kot druge kulturne rastline, denimo soja. Palmovo olje je danes najbolj priljubljeno rastlinsko olje na svetu.

V skupni svetovni porabi rastlinskih olj ima tretjinski delež. V Indiji in še nekaterih državah za kuhanje uporabljajo pretežno prav to olje. Kot sestavini se mu je skorajda nemogoče izogniti. Najdemo ga v najraznovrstnejših proizvodih, ki so na prodaj v trgovinah: testu za pice, kruhu, šminkah, losjonih, milih. Bilo naj bi celo sestavina domnevno do okolja prijaznega biodizla: leta 2017 so 51 odstotkov palmovega olja, ki ga porabijo v Evropski uniji, namenili za pogon osebnih avtomobilov in tovornjakov.

Od leta 1973 so na Borneu – otoku, ki si ga delita Malezija in Indonezija – skoraj 41.000 kvadratnih kilometrov gozdov izkrčili, preostalo rastlinje požgali in zemljišče zravnali s stroji, da so naredili prostor za nasade oljnih palm. To pomeni petino izkrčenega gozda na Borneu po letu 1973 – in 47 odstotkov po letu 2000. Krčenje gozdov uničujoče vpliva na živalstvo. Med letoma 1999 in 2015 je poginilo skoraj 150.000 kritično ogroženih bornejskih orangutanov. Čeprav sta bila poglavitna krivca pridobivanje lesa in lov, je bila oljarska dejavnost eden pomembnejših dejavnikov.

Krčenje gozdov občutno prispeva tudi k podnebnim spremembam – skoraj polovica izpustov toplogrednih plinov v Indoneziji izvira iz krčenja gozdov in drugih sprememb pri rabi tal – in hudemu onesnaževanju zraka. Dim, ki nastaja zaradi indonezijskih gozdnih požarov – številne namerno podtaknejo, da naredijo prostor za oljne palme – je zgolj leta 2015 povzročil najmanj 12.000 prezgodnjih smrti. Ljudje, ki živijo na zemljiščih, predvidenih za nasade, so pogosto trpeli še drugače.

Delavci Fundacije za preživetje bornejskih orangutanov izpuščajo orangutana na zavarovanem otoku. Odrasel je v zavetišču Nyaru Menteng, potem ko je ostal brez gozdnega domovanja. Usposabljajo ga za življenje v divjini, da ga bodo lahko nekoč vrnili v deževni gozd – če bodo zanj našli dovolj veliko gozdnato območje. V obdobju 1995–2015 je zaradi krčenja gozdov in lova poginilo skoraj 150.000 bornejskih orangutanov.

Kršitve človekovih pravic, denimo otroško delo in prisilne izselitve, so dobro dokumentirane. Na indonezijskem otoku Sumatra so podjetja, ki se ukvarjajo s pridobivanjem palmovega olja, včasih zravnala z zemljo celotne staroselske vasi in prebivalci so postali brezdomci, odvisni od vladne podpore. Natanko takšnemu kratkovidnemu okoljskemu pustošenju se skušajo izogniti v Gabonu.

Raj, ki sem ga obiskala, ne bo uničen: podjetje Olam ga je zavarovalo na podlagi dogovora z vlado, ki mu je podelila koncesijo za gojenje oljnih palm drugod po državi. “V Gabonu poskušamo najti novo razvojno pot: ne izsekamo vseh gozdov, temveč vzdržujemo ravnovesje med oljnimi palmami, kmetijstvom in ohranjanjem gozdov,” je povedal naravovarstvenik, biolog Lee White, ki vodi Agencijo za gabonske parke.

Država z manj kot dvema milijonoma prebivalcev uvaja kmetijstvo industrijskih razsežnosti, vlada pa se pri odločanju, kateri deli obsežnih gozdov imajo veliko ohranitveno vrednost in katere bi lahko izkrčili in zemljišča namenili za gojenje oljnih palm, opira na znanstveno presojo. V Afriki in Jugovzhodni Aziji je oljna palma trajno uveljavljena kulturna rastlina. Za države proizvajalke je palmovo olje pomemben vir prihodka.

Odločitev potrošnikov, da ne bodo več kupovali palmovega olja, ne bi prinesla želenih učinkov, saj bi za druge oljne rastline potrebovali še več površin. Bila bi tudi nesmiselna, ker je palmovo olje vseprisotno in ga pogosto predelujejo v različne sestavine, denimo v natrijev lavrilsulfat in stearinsko kislino, katerih izvor potrošnikom večinoma ni znan. Porabe palmovega olja najbrž ne bomo občutno zmanjšali. Edina mogoča rešitev je, da poskrbimo za manj škodljivo pridobivanje.