Iskalci svetih spisov

Vročina, ki je pritiskala na gole griče Judejske puščave nedaleč od obale Mrtvega morja, je bila neusmiljena.A v jami, v kateri je Randall Price ležeč na trebuhu strmel v skalno razpoko, je bilo prijetno hladno. V razpoki je dan pred tem našel 2000 let staro bronasto posodo za kuhanje. “To jamo so pred kakšnimi 40 leti izropali beduini,” je pojasnil ameriški arheolog in raziskovalni profesor z Univerze Liberty v Virginiji. “Srečo imamo, da niso kopali prav globoko. Upamo, da se bo izkazala za zlato jamo, ko bomo kopali naprej.”

Vsak, ki je že slišal za slovite jame v bližini starodavnega judovskega naselja Kumran, ve, kakšno zlato jamo je imel v mislih. Leta 1947 so mladi beduinski kozji pastirji naleteli na eno najpomembnejših arheoloških najdb 20. stoletja – sedem zvitih pergamentov, popisanih s staro hebrejsko pisavo, ki veljajo za prve od slovitih mrtvomorskih oziroma kumranskih zvitkov. Pripadniki kumranske ločine, ki so odmaknjeno živeli v puščavi, so zvitke v votlino verjetno poskrili okoli leta 70 n. š. Pozneje je na dan prišlo še več sto zvitkov.

Khader Baidun, ki ima dovoljenje izraelske države za prodajo starin, se spušča v shrambo pod eno od družinskih prodajaln v starem Jeruzalemu. Da bi država preprečila prodajo naropanih predmetov, morajo starinarji zdaj vpisovati artefakte v digitalno podatkovno zbirko. A tajnost ohranjajo, pravi eden od prodajalcev. “Po stari navadi se o imenih in vsotah molči.”

Dokumenti, ki so nastali v 3. stoletju pr. n. š., so najstarejša doslej odkrita besedila s svetopisemsko vsebino. Ker so kumranske jame na Zahodnem bregu, ki je pod izraelsko zasedbo, marsikdo meni, da Price s svojim delom krši mednarodno pravo. Vendar to ne njega ne Izraelca Orena Gutfelda, vodje izkopavanja s Hebrejske univerze v Jeruzalemu, ne ovira, da ne bi nadaljevala raziskav, ki jih je spodbudilo neko še starejše, prav tako sporno dejanje. Leta 1993, po podpisu sporazuma iz Osla, ki je vzpostavil formalni okvir za vračanje spornih ozemelj Palestincem, je izraelska država začela operacijo Zvitek.

Strokovnjaki so na hitro pregledali vsa arheološka najdišča, ki bi jih država utegnila v bližnji prihodnosti izgubiti. Popisovali so v naglici in površno in niso našli novih zvitkov. Uspelo pa jim je registrirati več deset jam, ki so jih v preteklosti poškodovali potresi in so jih beduinski lovci na zaklade morda spregledali. Votlina, ki je bila v katalogu označena kot Jama 53, je leta 2010 najprej zbudila Priceovo pozornost. Pozneje se je zanjo začel zanimati tudi Gutfeld in jo opisal kot “sočno”. “Doslej so v njej našli precej lončenine iz različnih časovnih obdobij – od zgodnjega islama prek obdobja drugega templja do helenizma,” pravi. “Upravičeno upamo, da v sebi skriva še kaj.”

Ko so pred dvema letoma arheologi prvič sondirali Jamo 53, so odkrili manjši zvitek nepopisanega pergamenta in razbite vrče za shranjevanje. To so bili zelo zgovorni dokazi, da so v nedrjih votline nekoč morda počivali tudi zvitki. Tistega dne, po skoraj treh tednih izkopavanja, so bile najdbe lično razporejene na zložljivi mizi pred jamo. Med njimi so bili neolitske puščične konice, nož iz obsidiana iz Anatolije in bronasta posoda za kuhanje.

Kliknite na sliko za povečavo.

Vendar nobenega zvitka. Izkopavanje se je torej nadaljevalo. Verske ostaline častijo pripadniki številnih veroizpovedi. A za ljudi, ki verjamejo, da Bog govori z besedami, ki so jih v daljni preteklosti zapisali preroki in apostoli, so takšna starodavna besedila ključna za njihovo vero. Sveti spisi, od umetelno okrašenih srednjeveških rokopisov do neuglednih koščkov papirusa, pomenijo otipljivo vez s poklicanimi božjimi sli, pa najsi gre za Mohameda, Mojzesa ali Jezusa Kristusa.

Poseben odnos do svetih spisov je pomemben del verovanja evangeličanov, ki so danes glavni pobudniki iskanja davno izgubljenih svetopisemskih besedil v puščavskih jamah, odmaknjenih samostanih in na bližnjevzhodnem trgu starin. Kritiki zatrjujejo, da prav sla evangeličanov po artefaktih botruje vse večjemu povpraševanju po naropanih predmetih, kar deloma potrjujejo tudi nedavne preiskave in poročila zakonitih starinarjev. “Evangeličani izjemno vplivajo na trg,” ugotavlja prodajalec starin Lenny Wolfe iz Jeruzalema. “Cene vsega, kar je povezano s Kristusovim življenjem, rastejo v nebo.”

Premožni zbiralci in bogati dobrotniki pa ne glede na versko pripadnost že dolgo igrajo pomembno podporno vlogo pri iskanju starodavnih eksotičnih predmetov. Med finančnimi podporniki Priceove in Gutfeldove kumranske odprave je fundacija, ki jo je ustanovil Mark Lanier, premožen houstonski odvetnik in vnet zbiralec teoloških besedil. Neko drugo arheološko izkopavanje, ki ta hip poteka v Tel Shimronu v Izraelu, podpira novi Muzej Svetega pisma v Washingtonu. Ustanovitelj muzeja Steve Green je generalni direktor verige trgovin z izdelki za ustvarjanje Hobby Lobby in eden največjih podpornikov gibanj, nastalih na pobudo krščanskih skupnosti v ZDA.

Konservatorka Emma Nichols iz Univerzitetne knjižnice v Cambridgeu, kjer hranijo približno 200.000 judovskih rokopisov, najdenih v eni od srednjeveških shodnic v Kairu, preučuje neko hebrejsko besedilo.

Navdušenja nad iskanjem starih primerkov Svetega pisma ne skriva. “Veliko stvari še utegnemo najti. Samo predstavljajte si, koliko več bi jih še lahko,” mi je dejal. Sestala sva se v razkošnem muzeju, vrednem 500 milijonov dolarjev, ki se bohoti na 40.000 kvadratnih metrih. “Pripravljeni smo obrniti vsak kamen.” A kot je ta globoko verni južni baptist že izkusil tudi na svoji koži, pri iskanju svetih pisem ni vse sveto.

Ko človek obrača kamne, včasih naleti na zvitke, včasih pa tudi na kače. Srečanja s kačami in drugimi nevarnostmi, kot so vročina v puščavi, zaslepljujoči peščeni viharji in oboroženi roparji, so bila neločljivo povezana s prvimi iskalci svetih spisov iz 19. in z začetka 20. stoletja. Med najbolj priljubljenimi cilji je bil Egipt, saj so se krhki rokopisi v tamkajšnjem suhem podnebju najbolje ohranili. Številni med temi pionirji so bili zavzeti učenjaki s pustolovsko žilico. Zapiski o njihovih potovanjih in odkritjih nam pred oči pričarajo podobe iz filma Lov za izgubljenim zakladom.

Vzemimo za primer nemškega učenjaka Konstantina von Tischendorfa, ki je leta 1844 opravil dolgo in nevarno potovanje skozi Sinajsko puščavo v Egiptu in prispel v samostan svete Katarine, najstarejši stalno naseljeni krščanski samostan na svetu. Tam je odkril “najdragocenejši svetopisemski zaklad, kar jih obstaja”. Šlo je za kodeks (starodavno besedilo v obliki knjige, ne v zvitku) iz sredine 4. stoletja. Dokument, ki ga danes imenujemo Codex Sinaiticus, je eden od dveh najstarejših primerkov Svetega pisma, ki sta se ohranila do danes, obsega pa tudi najstarejše celotno besedilo Nove zaveze.