Poplavljena zgodovina

Videti je kot prizorišče kake čudaške pravljice. V stenah nad vasjo so jame, ki jih je v mlajši kameni dobi napravil človek, in ruševine utrdbe iz časa Bizanca. Naselje, v katerem so pustili sledi tudi Rimljani, se ponaša še s pomembno srednjeveško islamsko arhitekturo, med drugim z mostom čez Tigris, zaradi katerega je mestece postalo pomembna postojanka ob svilni poti. Morda je, potujoč na Kitajsko, tod mimo šel celo Marco Polo.

Hasankeyf je tudi živahno sodobno mestece v jugovzhodni Turčiji s trgi in vrtovi, mošejami in kavarnami – kraj, v katerem človek začuti zgodovinsko kontinuiteto in kljubovanje času. Kljub temu je turška vlada leta 2006 v neposredni bližini uradno začela graditi orjaški jez na reki Tigris, zaradi katerega bo po ocenah poplavljenih kakih 80 odstotkov Hasankeyfa, preselili pa bodo 3000 njegovih prebivalcev in še več drugih ljudi. Jez se imenuje Ilısu in je skoraj končan, poplavljanje pa bi se lahko začelo kadarkoli prihodnje leto.

Prebivalci imajo postelje kar na strehah hiš, da se tja umaknejo pred poletno vročino; minaret v ozadju bodo preselili v arheološki park.

Le zakaj bi želela kaka država uničiti enega najbolj mitičnih krajev na svojem ozemlju? Da bi z modernizacijo izboljšala življenje tamkajšnjih ljudi, kot pravijo v vladi. A od orjaškega projekta bo imela koristi predvsem turška država. Turčija nima niti nafte niti zemeljskega plina, ima pa vodo. V prvih desetletjih 20. stoletja se je turška republika lotila cele vrste državnih projektov modernizacije, ki naj bi spodbudili rast gospodarstva. Jugovzhodno območje – tamkajšnje prebivalstvo je razmeroma revno, slabo izobraženo, sestavljajo ga predvsem manjšinski Kurdi, Arabci in Asirci – so ti projekti večinoma zaobšli.

V 70. letih prejšnjega stoletja pa je skušala vlada nadomestiti zamujeno. Lotila se je veličastnega zajezitvenega načrta, s katerim bi jugovzhodnemu delu države zagotovila zanesljivo preskrbo z električno energijo in omogočila namakanje obdelovalne zemlje. Turška vlada naj bi v porečju Tigrisa in Evfrata zgradila 22 jezov in 19 hidroelektrarn, pa tudi ceste, mostove in drugo infrastrukturo. Načrt je poimenovala Projekt jugovzhodna Anatolija (turško GAP). GAP je kmalu postal nadvse sporen projekt. Sirija in Irak, ki ležita dolvodno od Turčije, sta protestirala, češ da bi ju ta utegnila oropati vode, ki jo obe državi še kako potrebujeta.
Kliknite na sliko za povečavo.

Leta 1984 so se pripadniki Kurdske delavske stranke (PKK), militantne separatistične skupine – teroristi po mnenju Turčije in ZDA – uprli dejanjem turške države, ki so jih doživljali kot krivice, in s tem spremenili jugovzhodni del Turčije v vojno območje. Sočasno so zaradi nerešenih vprašanj med temi državami, neustrezne presoje vplivov na okolje in zaskrbljenosti zaradi obsežnosti preseljevanja prebivalstva in varstva kulturne dediščine evropske banke ustavile financiranje, Svetovna banka pa ni želela več dajati posojil. Kot pravi Hilal Elver, ki je bila v 90. letih svetovalka na ministrstvu za okolje, danes pa je posebna poročevalka o spoštovanju pravice do hrane pri Svetu Združenih narodov za človekove pravice, se je navdušenje nad programom GAP, ki naj bi bil pomemben vsedržavni projekt, poleglo celo v turški vladi.

Pravzaprav je v prvem desetletju novega tisočletja že postalo jasno, da veliki zajezitveni projekti ne prinašajo želenih učinkov. “Z vodo so slabo gospodarili, vse skupaj pa ni prineslo niti razvoja niti miru,” je povedala Elverjeva. Elektriko, ki jo zdaj proizvedejo v 13 končanih elektrarnah od 19 načrtovanih, večinoma porabljajo drugod. Zaradi zaslanjevanja prsti, ki je neposredna posledica dovajanja vode na slabo prepustna tla, je opustošenih več dragocenih kmetij.

Kurdski deček v eni od več tisoč jam, ki jih je ustvaril človek. Nekatere so še iz mlajše kamene dobe.

Dobiček od jezov kajpada ni pricurljal do občin oziroma do prebivalstva. Več tisoč ljudi se je moralo preseliti. Večina jih je sicer prejela denarno nadomestilo in dobila novo streho nad glavo, toda to jim ne more zagotoviti dolgoročnega preživetja. Jez Ilısu je morda eden najbolj uničevalnih projektov iz programa GAP doslej. Zaradi njega naj bi se znašli pod vodno gladino ne le Hasankeyf, temveč tudi 400 kilometrov rečnega ekosistema, 300 arheoloških najdišč ter več deset vasi in mest.

Nekatere artefakte bodo sicer umaknili na varno, a zaradi jezu bo moralo domove zapustiti 15.000 ljudi, tako ali drugače pa bo prizadetih še več deset tisoč drugih. Ercan Ayboğa, okoljski inženir in predstavnik Pobude za ohranitev Hasankeyfa, je prepričan, da bi se številka lahko povzpela na skoraj 100.000. “Gre za ogromen projekt, ki ga je turška vlada prebivalcem tega območja preprosto vsilila,” je dejal Ayboğa. Ne prinaša “nobenih koristi tukajšnjim prebivalcem, temveč samo dobičke nekaterim podjetjem in velikim zemljiškim posestnikom”.