Portoriko po Marii

“Tukajšnji ribiči trpimo,” je potožila 41-letna Yamary Morales Torres, stoječ na dvorišču s pogledom na razpenjene valove, ki udarjajo ob jugovzhodno portoriško obalo. S še 14 ribiči iz soseščine odhaja na delo že pred zoro in skupaj v temi pripravljajo čolne in ribiško opremo.

“Ulova ne moremo spraviti v hladilnike,” je dodala. “Zato ga moramo takoj prodati.” Hurikan Maria je 20. septembra 2017 dosegel kopno nedaleč od Playe El Negro pri vasi Yabucoa, kjer živi Moralesova s sorodniki. Povzročil je izpad električnega toka po vsem otoku, čezmorskem ozemlju ZDA s 3,3 milijona prebivalcev. Pet mesecev pozneje so bili v tem naselju, ki šteje samo 14 hiš – hurikan je vse poškodoval, vse so bile tudi poplavljene – še vedno brez elektrike in niso vedeli, kdaj jo bodo spet dobili.

Moralesova se preživlja z ribolovom, kakor so se že njeni starši in stari starši, in z ostarelimi roditelji živi v napol podrti betonski hiši. Sestra dvojčica Yasmin prebiva dve hiši naprej, v naslednji živi brat z družino.

Enainštiridesetletna Yasmin Morales Torres pere na roke na dvorišču v obalnem zaselku Playa El Negro blizu mesta Yabucoa. Marca, šest mesecev po uničujočem neurju, so bili prebivalci tega kraja še vedno brez elektrike.

Vsi so se morali pred viharjem umakniti v zaklonišče, potem pa jim ni preostalo drugega, kot da se vrnejo domov. “Zdaj je tu zelo žalostno,” je povedala Moralesova. “Ampak ne bom se odselila. Nikamor drugam ne grem.” Ta duh kljubovanja je Portoriku v pomoč pri obnovi po hudem opustošenju, ki ga je vihar pustil za sabo. Na večjih urbanih območjih so oskrbo z elektriko in vodo znova zagotovili v nekaj tednih, toda na revnih podeželskih območjih, kakršno je Playa El Negro, je bilo konec februarja še vedno v temi več kot 100.000 ljudi.

A samo odločnost domačinov ne bo zadoščala, da bi si otok povsem opomogel, če je to sploh mogoče. Hurikan Maria je bil po 89 letih najmočnejši vihar, ki je prizadel Portoriko. Po otoku je divjal veter s sunki z uničujočo močjo tornada. Močno deževje je povzročilo katastrofalne poplave, odnašalo je mostove in poplavljalo soseske. Infrastruktura, že prej načeta zaradi dolgoletnega zanemarjanja, je bila uničena. Večina prebivalcev je ostala brez vode iz vodovodnega omrežja. Prometne in druge povezave s Portorikom so bile več dni skoraj povsem ohromljene. Letališča so bila zaprta, to pa je oteževalo obnovo.

Zvezni agenciji za posredovanje v izrednih razmerah, pristojni za zagotavljanje pomoči prizadetim krajem, je primanjkovalo sredstev, saj sta na ozemlju ZDA isti mesec pustošila še dva huda hurikana. Posledica tega je bil najdaljši obsežen izpad električne energije v zgodovini ZDA, številne skupnosti na otoku so bile več mesecev tudi brez vode. Na voljo je bila samo voda iz plastenk, toda zaloge so bile omejene. Namesto neuporabnih električnih štedilnikov so si morali ljudje priskrbeti plinske. Brez hladilnikov se je hrana kvarila in zavreči so morali veliko dragocenih zdravil. Samo tisti, ki so imeli doma agregate, so lahko ob mraku pregnali temo – za nekaj kratkih ur.

Štiriinšestdesetletna Berenarda Martínez Morales je izčrpana od težkega življenja brez elektrike v hudo poškodovani hiši. Dvosobno bivališče v Playi El Negro si deli s tremi odraslimi otroki.

V sosesko na obrobju mesteca Morovis, ki stoji v severnem delu gorate notranjosti otoka, se je elektrika končno vrnila 19. februarja. Ko so v hiši zasvetile luči, je 51-letna Marysol Rivera Rivas poskočila od veselja, objemala sosede in si odprla pločevinko piva. “To je zadnje, kar sem morala oprati na roke,” je vzkliknila in pokazala čez dvorišče, kjer je na vrvi plapolalo oprano perilo. “Po petih mesecih prvič praznujemo.

To je spet življenje!” Tudi ko bodo oskrbo z elektriko in vodo znova vzpostavili po vsem otoku, se bodo ljudje še vedno ubadali s posledicami hurikana. “Takšna katastrofa načne temelje družbe. Ljudje so se znašli v popolni negotovosti,” je pojasnil 39-letni psiholog Domingo Marqués, izredni profesor na Univerzi Carlosa Albizuja v San Juanu. “Mučijo jih tesnoba, depresija, strah.”

Marqués ocenjuje, da 30–50 odstotkov prebivalcev trpi zaradi posttravmatske stresne motnje, depresije ali tesnobe. Vseeno je bil zadržano optimističen. “Številni smo pokazali, da znamo kljubovati. Nikamor ne bomo odšli. Otok bomo obnovili,” je zatrdil. “Izvlekli se bomo. Toda sprijazniti se moramo, da tu nikoli več ne bo, kot smo bili vajeni.”