Latinskoameričani v Ameriki

Ismael Fernandez je odraščal v zvezni državi Idaho, v mestu Wilder, ki šteje 1700 prebivalcev in ga obdajajo visoki nasadi hmelja in preprogasta polja lucerne. S starimi starši je živel v hiši, postavljeni na zemljišču, kjer je njegov ded, veteran vietnamske vojne, nekoč pobiral peso in čebulo. Fernandez je bil leta 2015 pri 19 letih izvoljen v mestni svet. Ko je nastopil mandat, je v wilderski mestni hiši stopil na nizek oder in se usedel zraven preostalih štirih članov sveta.

Krajevni novinar je opazil nekaj, česar ni nihče drug: na vseh tablicah z imeni članov sveta so bili španski priimki. Almazan. Rivera. Godina. Garcia. Fernandez. Kmalu so za to izvedeli po vsej državi. Prvič v zgodovini se je zgodilo, da so volivci v Idahu – zvezni državi, kjer 82 odstotkov prebivalstva sestavljajo belci, ki niso latinskoameriškega rodu – izvolili mestni svet, v katerem so bili vsi člani Latinskoameričani. Fernandezovi starši so kmetijski delavci z mehiškimi koreninami.

Elvis Navarrete hodi po čebulnem polju in odstranjuje plevel. Na glavi ima klobuk, ki ga je oče prinesel iz mehiške države Nayarit. Otroci priseljencev, ki so prišli v Wilder kot kmetijski migrantski delavci, danes delajo na istih poljih – toda zanje je to samo poletno delo.

Rodil se je leta 1996 in se že med odraščanjem privadil, da mu ljudje pravijo “Latino”, Latinskoameričan. Izraz se je razširil v zadnjih desetletjih 20. stoletja, da lahko z eno besedo opišemo pripadnike različnih etničnih skupin, izvirajočih iz Latinske Amerike: priseljence s Kube in iz Gvatemale, državljane, ki so se rodili v ZDA in imajo prednike iz Portorika in Peruja, in še številne druge. “Wilder je majhno in zaspano mesto,” je Fernandez razložil nekaterim novinarjem, ki so ga obiskali. “Lahko pridete zgodaj zjutraj ali pozno zvečer, lahko jo uberete v katerokoli smer – povsod boste videli samo polja in … ljudi, ki delajo.

V glavnem Latinskoameričane, v glavnem mehiškega rodu.” Wilder, kjer je danes tri četrtine prebivalcev Latinskoameričanov, je nepričakovano postal simbol vse večjega vpliva teh po vsej državi. Preostanek ZDA postaja Wilderju z vsakim dnem malo bolj podoben. Populacija Latinskoameričanov se je od leta 1970 pošesterila, po ocenah ameriškega statističnega urada je leta 2016 štela že približno 57,4 milijona ljudi ali skoraj 18 odstotkov prebivalstva. V večini krajev, kjer domačini pravijo, da skupnost ni več taka, kot je bila še v prejšnji generaciji, so razlog za to Latinskoameričani: v državi povzročajo več demografskih sprememb kot katerakoli druga skupina prebivalstva.

Kliknite na sliko za povečavo.

Zaradi povečevanja njihovega števila bodo ZDA do sredine stoletja postale dežela, v kateri bodo prevladovale manjšine. Ta dramatični demografski obrat je zanetil jezo in spore, ki jih pomagajo podžigati nekateri oportunistični politiki in medijski poročevalci s prikazovanjem belcev kot žrtev v vse bolj raznoliki državi. Tudi predsednik Donald Trump Latinskoameričane pogosto slika kot člane nasilnih tolp, kradljivce služb, ki se jim ne ljubi učiti angleško, in izkoriščevalce, ki se v ZDA “zasidrajo” tako, da dobijo otroke, ti pa samodejno postanejo ameriški državljani.

Nezadovoljstvo zaradi priseljencev – brez dokumentov je približno 11 milijonov in povečini so Latinskoameričani – je pripomoglo k političnim spremembam, ki so v Belo hišo pripeljale Trumpa. Večina Latinskoameričanov v Wilderju vam bo povedala, da so se z belopoltimi domačini vedno dobro razumeli. Odkar je bil leta 2016 izvoljen Trump, se stvari niso kaj prida spremenile, pravijo. Ljudje mehiških korenin so tu cenjeni, ker posestva brez njih ne bi preživela. “To mesto je bilo od nekdaj znano kot mehiško,” je povedal 40-letni Adrián González na dvorišču pred svojo hišo v Wilderju.

Rodil se je v Teksasu, ko je odraščal, je doma govoril špansko in v šoli angleško. V Idahu se je pridružil mehiško-ameriškim sorodnikom, poljskim delavcem: “Odstranjevali smo liste pri čebuli, metlice pri koruzi, redčili sladkorno peso.” Zaradi potrebe po delavcih se spreminjata demografska in kulturna podoba kmetijskih območij po vsej državi. V velikih mestih, kot so Miami, New York, Houston, Chicago in Los Angeles, danes živi na milijone Latinskoameričanov, razvrščeni pa so po širokem spektru premoženjskih razredov in – kakor v Wilderju – prevzemajo tudi vodilne vloge v skupnostih.