Kaj zmore človeško telo

Tekača se na takšnem epskem tekmovanju lahko pomerita samo v naši domišljijI: Usain Bolt in Jesse Owens.Bolt tekmuje na stezi iz 21. stoletja, gladki in nedrsljivi gumijasti površini, dolgi 100 metrov, narejeni tako, da se mu energija, vložena v vsak korak, že med tekom vrača v noge.
Owens seveda tekmuje na stezi izpred druge svetovne vojne. To je neravna podlaga iz premogovih ugaskov, mehka površina, ki mu med tekom dejansko “krade” energijo iz nog.

Bolt, legendarni sprinter z Jamajke, ki je osvojil osem zlatih olimpijskih medalj in je že skoraj desetletje nosilec svetovnega rekorda v teku na 100 in 200 metrov med moškimi, nosi lahke sprinterice, izdelane prav za tek po visokotehnoloških površinah. Ves čas tekmovalne kariere je imel najboljši trening, kar si jih je sploh mogoče zamisliti. Na tekmovanja je priletel z reaktivnim letalom in imel svojega kuharja, ki mu je pripravljal nemastne, hranljive obroke.

Vrhunec športne poti je dosegel ravno v trenutku največjega razmaha rabe steroidov v športu. Na dopinškem preskusu ni bil nikoli pozitiven, a sumničenj so deležni številni vrhunski olimpijski športniki njegovega časa. Zlato medaljo, ki jo je na olimpijadi leta 2008 osvojil v štafeti, je moral vrniti, saj je preskus pri enem od njegovih sotekmovalcev pokazal, da je jemal nedovoljena poživila.

Owens, ki je na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu v teku na 100 metrov zmagal s časom 10,3 sekunde – v tej disciplini je osvojil eno od štirih zlatih medalj, ki si jih je priboril na teh igrah – je obut v usnjene sprinterice. Bolt se lahko učinkovito odrine od najmodernejših startnih blokov, Owens pa si mora “startne bloke” sam izkopati v stezo iz premogovih ugaskov kar z vrtnarsko lopatko.

Odraščal je v rasno segregirani Ameriki, kjer je užival bore malo prednosti, kakršne lahko izkoristijo sodobni športniki. Na poti v Berlin je tako kot drugi ameriški tekmovalci več dni preživel na čezoceanski ladji. Bolt, ki je leta 2009 pretekel 100 metrov v rekordnem času 9,58 sekunde, je lani nehal tekmovati in še vedno velja za najhitrejšega človeka na svetu.

A koliko hitrejši je bil v resnici od najboljših sprinterjev prejšnjih generacij, kakršen je bil Owens? Tudi če sredstva, ki povečujejo telesno zmogljivost, pustimo ob strani, se še vedno lahko vprašamo, kako daleč smo prišli v nenehnem prizadevanju, da bi šli hitreje, više in dlje. In kaj vse odkrivamo o tem, kako nam lahko tehnologija in novi načini treninga pomagajo širiti meje mogočega?

Cummings je s svojo telesno zgradbo in tehniko – ročko dvigne s tal hitreje kot drugi dvigalci in ohrani to hitrost tudi v naslednjih fazah dviganja – daleč pred konkurenco. Bob LeFavi, ki je bil vodja oddelka za zdravstvene vede in kineziologijo na Univerzi Georgia Southern v mestu Savannah, je analiziral Cummingsovo biomehaniko. Izkazalo se je, da je za njegov uspeh pomembna celotna “dobitna kombinacija” lastnosti – moči, hitrosti, telesne zgradbe in tehnike. Cummings, ki je še najstnik, bo po LeFavijevem mnenju vse potenciale razvil šele po 25. letu.

Športni novinar David Epstein je s poskusom pokazal, da bi bil lahko Owensov najboljši čas v teku na 100 metrov (10,2 sekunde) – ki ga je dosegel tik pred olimpijskimi igrami leta 1936 – le korak za Boltovim dosežkom v isti disciplini (9,77 sekunde) s svetovnega prvenstva leta 2013, če bi tekel na isti podlagi. V osmih desetletjih, ki so sledila Owensovim zgodovinskim zmagam, so športniki zaradi boljših treningov, različnih testiranj, tehnike, oblačil in opreme toliko laže postali boljši, hitrejši, močnejši in natančnejši.

A raziskovalci menijo, da še nismo dosegli meja človeških zmogljivosti. Peter Weyand, ki vodi Laboratorij za gibalne sposobnosti na Južni metodistični univerzi v teksaškem Dallasu in sodi med vodilne svetovne strokovnjake za biomehaniko sprinta, je prepričan, da možnosti za znatne izboljšave v teku na 100 in 200 metrov ter v maratonu vsekakor so. V njegovem laboratoriju z analizo velikohitrostnih videoposnetkov preučujejo tehnike sprinterjev in skušajo ugotoviti, kako bi jih naredili še učinkovitejše – in hitrejše. Weyand je član skupine, ki jo vodi britanski športni znanstvenik Yannis Pitsiladis.

Skupina želi doseči, da bi se maratonci spustili pod magično mejo dveh ur. (Tak poskus je leta 2017 spodletel proizvajalcu športne opreme Nike.) Znanstveniki, ki želijo športnikom pomagati pri izboljševanju rekordov, se osredotočajo na ključna področja, kot so fiziologija, prehrana, biomehanika, medicinska podpora, sprotno spremljanje in pomoč trenerja. Weyand je zatrdil, da bi z znanjem, ki ga ponujajo te vede, “dosežke lahko še izboljšali”.

Znanstveniki, ki pomagajo športnikom, da bi pri širjenju meja mogočega vendarle ostali v mejah dovoljenega, preskušajo nove tehnike in opremo, dosežke merijo na nove in nove načine ter nadzorujejo prehrano športnikov, pa tudi njihovo telesno in duševno zdravje. Tista neverjetna podaja, ki je uspela igralcu vašega najljubšega nogometnega kluba? Morda se je porodila prav med treningom s strojem, imenovanim Footbonaut, ki z različnimi hitrostmi in v spreminjajočem se tempu iztreljuje nogometno žogo proti igralcu, ta pa jo mora najprej obvladati, nato pa jo poslati v odprtino v stroju.

Tekači v Itnu med skupinsko vadbo. Vzdržljivostni tek ima v Keniji veličastno tradicijo, saj želijo številni najboljši tekači izkoristiti vse, kar ponujata nadmorska višina te regije in zahteven teren. Kenijci so dosegli devet od desetih najboljših izidov v moškem maratonu, Kenijke pa štiri od desetih najboljših pri ženskah.

Ko razpravljamo o tem, kaj zmore človeško telo, pa moramo biti vseeno previdni. Mar sploh lahko verjamemo svojim očem? Leta 1988 smo se navduševali nad svetovnim rekordom v teku na 100 metrov, ki ga je postavil Kanadčan Ben Johnson. Nato pa je preskus pokazal, da je zaužil nedovoljeno sredstvo, zato so mu zlato medaljo odvzeli in ga s poletnih olimpijskih iger v Seulu poslali domov. Trideset let pozneje so steroidi v športu še vedno zelo prisotni.

Omenimo le ameriškega kolesarja Lancea Armstronga, ameriško sprintersko zvezdnico Marion Jones, rusko olimpijsko reprezentanco – seznamu kršitev ni videti konca. A posvetimo se raje tistim svetlejšim platem – športni tehnologiji, ki je do temeljev pretresla celo treninge paraolimpijcev. Smučarka Danelle Umstead, ki tekmuje v kategoriji slepi in slabovidni, se je trikrat udeležila paraolimpijade in osvojila tri bronaste medalje v športu, v katerem tekmovalci dosegajo hitrosti do 110 kilometrov na uro.

Trenirala je v vetrovniku, kjer je ob pomoči videčega vodnika vadila aerodinamiko. Na tekmovanjih po progi vozi za partnerjem, s katerim se sporazumeva po radijski zvezi. Ker je s treningi v vetrovniku dodobra izpilila tehniko, zdaj dosega večjo hitrost. Trenerji in športniki pa se hkrati sprašujejo tudi o pravilnosti že dolgo uveljavljenih metod treninga. Devetnajstletni Američan Michael Andrew je izboljšal tako rekoč vse državne rekorde v plavanju v različnih starostnih skupinah in je ta hip nosilec 22 državnih rekordov.

Z očetom Petrom, ki je tudi njegov trener, prisegata na netradicionalno metodo, imenovano trening na ultrakratke razdalje s tekmovalno hitrostjo (Ultra-Short Race-Pace Training oziroma USRPT). Andrew plava na kratke razdalje z veliko hitrostjo in tako navaja duha in telo na stalno plavanje s tekmovalno hitrostjo. Tradicionalno so elitni plavalci krepili vzdržljivost z vadbo, ki je potekala na daljše razdalje, a z manjšo hitrostjo. Z metodo, o kateri se prav zdaj burno razpravlja, ima Andrew možnost, da se uvrsti na olimpijske igre leta 2020.

Vse bolj priljubljena postaja tudi med najpomembnejšimi plavalnimi trenerji. “Vse, kar delava, temelji na znanosti. Imava podatke, s katerimi je mogoče podkrepiti vse, kar počnem v bazenu,” je prepričan Andrew. “Možgani in telo te gibe ponotranjijo, kot bi jih shranili v računalnik. Nima smisla trenirati počasi, če bi rad plaval hitro.”