Urbano čebelarstvo

“Čebelice, čebelice, saj moje ste prijateljice …” in tako dalje in tako naprej gre besedilo narodnozabavne pesmice, na katero večkrat naletim, ko v avtu poskušam najti poslušljivo radijsko postajo. Te zvrsti glasbe sicer ne poslušam, a ji med vožnjo včasih vendarle za trenutek prisluhnem. Spominja me na otroštvo in na nedeljska kosila, med katerimi so “naši poslušalci čestitali in pozdravljali”, na podeželje, kjer sem odraščal. Besedila opevajo podeželsko idilo, ki bolj ko ne živi le v teh pesmicah, in morda je tudi s Slakovim Čebelarjem tako. A kakorkoli že, Čebelar mi prikliče pred oči živo pobarvane panje in čebelnjake na vrtovih kmečkih hiš, obronkih gozdov in jasah, kamor jih zaradi čebelje paše vsako leto pripeljejo lastniki. Ta z nostalgičnimi občutki prežeta predstava sicer ni zmotna, popolna pa tudi ne. Od takrat je preteklo precej vode in let in čebelice že kar nekaj časa niso več značilne le za podeželsko okolje. Domovinsko pravico so pridobile tudi v slovenski prestolnici. “Leta 2003 je bil v Cankarjevem domu mednarodni čebelarski kongres Apimondia. Ob rimskem zidu je bil opazovalni panj, gledali smo jih, kako brenčijo in letajo in dišijo. To mi je zbudilo spomin na otroštvo, ko sem pomagal stricu čebelariti,” razlaga Franc Petrovčič, vodja vzdrževanja v omenjeni kulturni ustanovi. “Kmalu po tistem sem začel čebelariti doma na Vrhniki.

Na strehi hotela Park so najvišje nameščeni panji v Ljubljani. Le malo meščanov se zaveda, da so visoko nad njihovimi glavami domovanja brenčečih žuželk, katerih družine štejejo poleti približno 50.000 članov.

Takrat še ni bilo začetnih tečajev, te je pozneje začela pripravljati Čebelarska zveza Slovenije. Za znanjem sem brskal po različnih virih, tudi po spletu.” Prav ta je botroval temu, da je Petrovčič postal “oče” urbanega čebelarstva pri nas. “Zasledil sem podatek, da imajo na pariški operi čebelnjak, in se spraševal, ali je to sploh mogoče.” Prepričal se je, da je, in na zabavi ob iztekajočem se letu 2007 Mitji Rotovniku, tedanjemu direktorju Cankarjevega doma, predlagal, da bi tudi na strehi te ustanove domovale čebele. Direktor je imel še nekaj vprašanj in naslednjo pomlad so tam res zabrenčale; Petrovčič je postavil štiri panje. “Nisem bil prepričan, ali bo poskus uspel. Nisem vedel, ali bodo sploh preživele, in tudi ne, ali imajo v mestu dovolj hrane, saj na vegetacijo v Ljubljani do takrat nisem bil pozoren.” V mestu so bili čebelnjaki že veliko prej, tudi Jože Plečnik ga je imel, a od tistih časov so se razmere zelo spremenile. Ljubljana je v drugi polovici minulega stoletja doživela naglo urbanizacijo in širitev, nekoč redka motorna vozila so postala hrupna reka pločevine, ki preplavlja mesto in iz izpušnih cevi pošilja v zrak snovi, ne ravno prijazne do živega sveta.

A Petrovčičev poskus je kljub temu lepo uspel. “Že prva sezona je pokazala, da se čebele v mestu odlično počutijo. Izkazalo se je tudi, da jih mestni hrup nič ne moti. Le protivladni protest proti koncu leta 2012, ko so letele petarde, jih je nekoliko vznemiril.” Vegetacija je, kot pojasnjuje sogovornik, v Ljubljani pestra, od rane pomladi do pozne jeseni cveti veliko medovitih rastlin. “Donos na panj je bil že prvo leto približno 30 odstotkov višji kot v mojem domačem čebelnjaku na Vrhniki. Pa tudi prezimile so zelo dobro,” pove z zadovoljstvom. Služba za stike z javnostmi Cankarjevega doma je poskrbela, da je to prišlo v medije. Pojavili so se različni komentarji, tudi taki, da je med poln svinca in drugih težkih kovin. Pomislek se zdi upravičen, vendar je pregled medu v referenčnem laboratoriju v Bremnu v Nemčiji to ovrgel. “Opravili so več analiz, preverili prisotnost svinca in drugih težkih kovin, pesticidov in herbicidov … Izkazalo se je, da je med brezhiben. Tudi nobenih sledov pesticidov ni bilo v njem. To niti ne preseneča, saj se ti v mestu, drugače kot na kmetijskih površinah na podeželju, ne uporabljajo,” pove Petrovčič. Presenetljivo pa se zdi, da čebele v Ljubljani v satju kopičijo gozdni med. “Lani je bil prvotočeni med iz panjev na Cankarjevem domu in iz tistih, ki jih imam zadnjih nekaj let v BTC, deklariran kot lipov med. Pri naslednjem točenju pa je bil po organoleptičnih lastnostih – barvi, vonju in okusu – pa tudi po električni upornosti, ki se pri določanju lastnosti medu meri, gozdni.” Petrovčič pravi, da je med drugega točenja v Ljubljani kakovosten gozdni med.