Izginjajoča jezera
Sledovi gum so vodili po ravnem jezerskem dnu do obzorja. Sledili smo jim v terenskem suzukiju in iskali odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo z jezerom Poopó, nekdaj drugim največjim bolivijskim jezerom, ki je izpuhtelo v redek zrak andskega višavja. Vozili smo po jezerskem dnu, čeprav smo bili več kot 3650 metrov nad morsko gladino. Pomladni zrak je bil suh, da so nam razpokale ustnice. Številne ribiške vasi, katerih prebivalci so se tisoče let zanašali na jezero Poopó, so bile prazne in peljali smo se mimo gruč zapuščenih hiš iz žgane gline. Okrog njih so poplesavali prašni vrtinci, topli vetrovi so vrtinčili pesek. V daljavi smo opazili več aluminijastih čolničev, zdelo se je, da lebdijo na vodi.
Ko smo se približali, je privid izpuhtel in videli smo, da ležijo zapuščeni na mulju. Izstopil sem iz vozila. Grudasta slana skorja mi je zapokala pod stopali. Ramiro Pillco Zolá, moj vodnik, je po slani ravnini odškrtal do razpadajočih, napol zasutih čolnov. Obujal je spomine, kako je, ko je bil še deček, veslal po jezeru, davno preden je odšel iz rodne vasi San Pedro de Condo študirat hidrologijo in nazadnje na Univerzi v Lundu na Švedskem doktoriral iz hidrologije in podnebnih sprememb. “To ni ravno malenkost,” je dejal.
“Pred tremi desetletji se je to jezero razprostiralo na 3000 kvadratnih kilometrih. Le stežka si bo spet opomoglo.” Voda, ki je nekdaj pokrivala za sedmino Slovenije veliko območje, je izginila. V bližini čolna je ležal par odvrženih črnih gumijastih škornjev. Pod slepečim soncem se je belo svetila ribja lobanja. Znenada je veter potihnil in postapokaliptični prizor je ovila tišina. Če je voda življenje, tu ni bilo ne enega ne drugega.
JEZERO POOPÓ, BOLIVIJA
Suho dno bolivijskega jezera, ki ga prekriva slana skorja, se razteza v daljavo. Čolni so na suhem, ribe in vodne ptice so izginile. Ribiči, ki so bili odvisni od jezera, so se preselili drugam. To diasporo je povzročila suša.
Povsod po svetu se številna jezera zaradi spreminjanja podnebja segrevajo hitreje kot morje in zrak. Ta toplota pospešuje izhlapevanje in skupaj z neustreznim gospodarjenjem povečuje pomanjkanje vode, onesnaženje in izginjanje življenjskega prostora ptic in rib. “Spreminjanje podnebja se kaže vsepovsod, a ne pri vseh jezerih enako,” je dejala Catherine O’Reilly, hidroekologinja z Državne univerze v Illinoisu in sovoditeljica svetovne raziskave jezer, pri kateri je sodelovalo 64 znanstvenikov.
V jezeru Tai na vzhodu Kitajske se zaradi kmetijskih odplak in kanalizacije razraščajo cianobakterije in topla voda še spodbuja njihovo rast. Ti organizmi ogrožajo zaloge pitne vode dveh milijonov ljudi. Tanganjiško jezero v vzhodni Afriki se je tako segrelo, da je ogrožen ulov rib, ki so hrana milijonom siromakov v štirih okoliških državah. Gladina vode za mogočnim jezom venezuelske hidroelektrarne Guri se je v zadnjih letih tako kritično znižala, da so morale oblasti zmanjšati porabo električne energije in celo odpovedati pouk v šolah.
Tudi Panamskemu prekopu, kjer so nedavno razširili in poglobili splavnice, da lahko po njih plujejo največje tovorne ladje, povzroča težave pomanjkanje dežja zaradi El Niña. Prizadelo je umetno Gatúnsko jezero, ki ne le dovaja vodo za delovanje zapornic, temveč je tudi vir sveže pitne vode za večji del države. Nizka gladina vode je celo razlog za omejevanje ugreza, da ne bi ladje nasedale na jezersko dno.
VELIKO SLANO JEZERO, ZDA
Benjamin Anderson lebdi na vodi v severnem delu jezera. V skrajno slani vodi se je težko usesti in dotakniti dna, čeprav je globoka le 30 centimetrov. Slanost se povečuje, saj se je prostornina jezera od sredine 19. stoletja zmanjšala že skoraj za 50 odstotkov. V severnem delu je voda osemkrat bolj slana od morske.
Najhujši odraz težav, ki pestijo jezera na vse toplejšem planetu, pa so območja brez odtoka v morje, kjer voda doteka v jezera, ne izteka pa iz njih. v reke ali morje. Ta končna ali endoreična jezera so navadno plitva, slana in izjemno občutljiva za motnje. Izginjanje Aralskega jezera v srednji Aziji je katastrofalen zgled, kaj se lahko zgodi takim vodam sredi kopnega.
Pri Aralskem jezeru so bili glavni krivec velikopotezni sovjetski namakalni projekti, s katerimi so preusmerili reke, ki napajajo to jezero. Podobno se godi končnim jezerom na skoraj sleherni celini, gre za preplet pretirane rabe in vedno hujšo sušo. Satelitski posnetki, razpostavljeni drug ob drugem, razkrivajo grozljiv davek. Čadsko jezero v Afriki se je od 60. let minulega stoletja zmanjšalo na drobec nekdanje velikosti, zaradi česar samo še bolj primanjkuje rib in vode za namakanje. Pregnanci z domov in begunci, ki so zdaj odvisni od tega jezera, vire še bolj obremenjujejo. Pomanjkanje in napetost v sušnem, vročem Sahelu povzročata spore in množične selitve. Tudi Veliko slano jezero v Utahu ter jezeri Salton in Mono v Kaliforniji so doživeli obdobja usihanja, zaradi česar je vse manj površin za gnezdenje ptic, pa tudi območij za rekreativno čolnarjenje.
URMIJSKO JEZERO, IRAN
Poleti kopalci bredejo po vodi, ki je zaradi slanoljubnih bakterij in alg pordečela. Sem so prihajali številni rodovi turistov iz vsega Irana, zdaj pa se je število obiskovalcev zmanjšalo, saj se je jezero od 80. let minulega stoletja skrčilo za približno 80 odstotkov. Bojijo se, da je to zadnja generacija, ki se igra v vodah tega jezera.
Urmijsko jezero v Iranu je bilo nekdaj drugo največje slano jezero v jugovzhodni Aziji, takoj za Kaspijskim. Toda v zadnjih 30 letih se je zmanjšalo za približno 80 odstotkov. Plamenci, ki so se gostili s solinskimi rakci, so večinoma odšli. Prav tako pelikani, bele čaplje in race. Ostajajo le pomoli, ki ne vodijo nikamor, rjaveče ladijske lupine, zagozdene v mulj, in jalove bele slane ravnine. Vetrovi, ki vlečejo čez jezersko dno, odnašajo slan prah na polja, zato prst počasi postaja nerodovitna. Strupeni slani prašni viharji povzročajo vnetje oči, kože in pljuč pri ljudeh v Tabrizu, mestu z več kot poldrugim milijonom prebivalcev 90 kilometrov stran. V zadnjih letih so se na mikavnih modrozelenih vodah Urmijskega jezera zaredili krvavordeči madeži bakterij in alg, ki uspevajo in spreminjajo barvo vode, ko se povečuje slanost in skozi plitvo vodo prodira sončna svetloba. Sem so se nekdaj na zdravilne kopeli zgrinjali številni turisti, zdaj pa se temu kraju izogibajo.