V jaguarjevem kraljestvu

Učenci mojstra Juana Floresa so mi prepustnico za vstop v duhovni svet jaguarjev prinesli v plastičnem kozarčku. V njej je bil zdravilni napoj, ki mu pravijo “la medicina”: sirupasto gost rjav prevretek listov čakrune in stebel ovijalke ajavaske. Te so dva dni prekuhavali, potem pa tekočino pretočili v stare plastenke za vodo. Na začetku obreda je mojster napoj posvetil z izdihovanjem dima mapača, amazonskega kmečkega tobaka. Potem je zvarek natočil v čaše, vsakemu udeležencu ga je odmeril za prst.

Pod z listjem krito streho velikega odprtega paviljona, ki mu pravijo maloka, smo se zleknili na podloge, pregrnjene z odejami. Vsak je imel ob sebi plastično vedro za bruhanje. Bilo nas je 28 – iz ZDA, Kanade, Španije, Francije, Argentine in Peruja. V to odročno postojanko v perujski Amazoniji, zgrajeno na bregovih nenavadne, smrtonosno vroče rečice, ki ji pravijo Vrela reka, smo vsi prišli v iskanju nečesa. Nekatere je mučila bolezen in so upali na ozdravitev; drugi so iskali pravo smer v življenju; tretji so si preprosto želeli spoznati drugačen svet – najbolj ezoteričen kotiček tega, kar je Alan Rabinowitz poimenoval z večpomenskim izrazom “jaguarjev kulturni koridor”. Območje obsega habitate in selitvene poti, ki jih skuša organizacija za ohranjanje narave Panthera zavarovati, da bi zagotovila preživetje 100.000 jaguarjev, kolikor naj bi jih še živelo v naravi, in ohranila pestrost njihovega genskega sklada.

Pod ostrešjem so živahno prhutali netopirčki. Viseči žarnici sta skrbeli, da se nismo pogreznili v temino gozda. Zdravilni napoj so razdeljevali brez besed. Slišati je bilo le žuborenje reke, nad njo se je v hladnem nočnem zraku kot zvijajoča se prikazen vrtinčila para. Ko so učenci pristopili k meni, sem pokleknil, morda iz stare katoliške navade ali preprosto zato, ker so drugi ravnali enako. Eden izmed učencev mi je podal čašo, drugi je stal ob meni s kozarcem vode. Podobno kot človek, stoječ na robu prepada, sem omahoval in premleval besede, ki sem jih nekaj dni prej v perujskem pristaniškem mestu Pucallpa slišal od znanega zdravilca Dona Joséja Camposa. “Ajavaske ne vzameš,” je dejal, “ona vzame tebe.” Nagnil sem čašo in jo izpraznil do dna.

Perujski šaman Juan Flores stoji ob Vreli reki. Domačini so se ji nekdaj izogibali zaradi smrtno nevarnih jaguarjev in prepričanja o prisotnosti onstranskih sil. Danes so tam le še jaguarji, ki jih šaman prikliče iz sveta duhov. Ob Vreli reki se je pozdravil s tradicionalnimi zdravilnimi pripravki, potem ko je dobil strel v nogo. Pozneje je v bližini ustanovil zdravilsko središče Mayantuyacu.

Mojstra Juana sem obiskal v šamanskem zdravilskem središču Mayantuyacu, ki ga je ustanovil v 90. letih prejšnjega stoletja. Upal sem, da bom tam izvedel kaj več o jaguarjih, zlasti o njihovih značilnostih, ki jih samosprožilni fotoaparati ne razkrijejo. Panthera onca je krovni plenilec Severne in Južne Amerike. Hkrati veličasten in krvoločen, neprekosljiv v umetnosti prikrivanja, enako doma v rekah, na gozdnih tleh in v drevesnih krošnjah. Kadar je temno, mu oči žarijo zaradi celic tapetum lucidum v šarenicah, opremljenih za gledanje v temi. Jaguarji imajo – glede na telesno maso – med vsemi velikimi mačkami najmočnejši ugriz. Njihova posebnost je, da plena, ki ga napadejo, ne zgrabijo za vrat, pač pa za lobanjo. Z zobmi jo pogosto predrejo, dosežejo možgane in povzročijo hipno smrt. Globoko, hripavo rjovenje ne bi moglo bolje ponazarjati njihove neizmerne življenjske sile.

A jaguar je tisoče let živel tudi neko drugo življenje – kot simbolni lik se je pojavljal že v umetnosti predkolumbovskih kultur, kar dokazujejo številne arheološke najdbe po večini območja, kjer je bil nekdaj razširjen, od jugozahodnih ZDA do Argentine. Za Olmeke, Maje, Azteke in Inke je bil božanstvo, častili so ga in njegove podobe klesali v zidove svetišč, z njimi so krasili domove, ročaje posod in žlice, ki so jih izdelovali iz lamjih kosti. Podobe jaguarjev so bile vtkane v rute in pogrebna ogrinjala Čavinov, katerih kultura je vzniknila v Peruju približno leta 900 pr. n. š. Nekatera amazonska ljudstva so pila kri jaguarjev, jedla njihova srca in se odevala v njihove kože. Številna so verovala, da se lahko človek spremeni v jaguarja in da jaguar lahko postane človek.

Desani v severozahodni Kolumbiji so v njem videli simbol sonca; Tukani so iz rjovenja teh mačk napovedovali dež. Majevska beseda balam pomeni jaguarja in tudi duhovnika ali čarovnika. Pri Modžih v Boliviji so bili najobetavnejši kandidati za šamane možje, ki so preživeli jaguarjev napad. Čeprav je danes vrsta izrinjena z več kot polovice nekdanjega življenjskega območja, so znamenja te starodavne tesne povezanosti med ljudmi in jaguarji še vedno vidna. Vsako leto avgusta se denimo prebivalci mesta Chilapa de Álvarez v jugozahodni Mehiki med praznikom tigrada z uličnimi sprevodi, katerih udeleženci nosijo jaguarjeve maske in pikaste kostume, priporočijo bogu Tepeyollotlu v podobi jaguarja za dež in obilno letino. Podobo renčečega jaguarja je mogoče najti prav povsod: na pločevinkah enega najbolj priljubljenih piv v Peruju, na kopalnih brisačah, majicah, nahrbtnikih, v trgovinah z ribiško opremo in gejevskih barih.

Kliknite na sliko za povečavo.

Najskrivnostnejša plat jaguarjevega dvojnega življenja pa je zagotovo povezana z dejavnostjo šamanov in s posebnimi stanji zavesti, ki jih staroselska ljudstva Amazonije raziskujejo že tisočletja in si pri tem pomagajo s psihotropnimi rastlinami. V tem kraljestvu okultnega, v katerem lahko staroselski zdravilci, kot zatrjujejo, izsledijo izvor bolezni in najdejo zdravila zanjo, pri čemer jim pomagajo duhovi, kraljuje jaguar, njihov zaveznik, varuh, nepogrešljivi udeleženec obreda; pomaga izkoreniniti bolezen, omogoča preobrazbo in odvrača temne sile.

V množici najrazličnejših amazonskih duhov, ki po verovanju domačinov prebivajo v jezerih in rekah, živalih in 80.000 vrstah rastlin, ki sestavljajo enega najbogatejših ekosistemov na našem planetu, je jaguar prvi med enakimi. Mayantuyacu leži približno 50 kilometrov jugozahodno od Pucallpe. “Še pred štirimi leti tu ni bilo nobene ceste,” je povedal Andrés Ruzo, ko je naš tovornjak zavil z glavne makadamske ceste na kolovoz po območju, ki so ga pred nedavnim izkrčili rančarji. Ob vznožju strmega griča nas je pričakalo svetišče z lesenimi kočami in drugimi z listjem kritimi stavbami. V drevesnih krošnjah nad njimi je odmevalo žvrgolenje škorčevcev. Ruzo je Mayantuyacu in mojstra Juana spoznal, ko je bil doktorski študent na Južni metodistični univerzi in je sedem let preučeval Vrelo reko s finančno podporo društva National Geographic Society.

Voda, ki se segreva globoko pod površjem, skozi prelome v Zemljini skorji priteka na dan in napaja približno šest kilometrov dolgo rečico. Ponekod je tako vroča (skoraj 100° C), da ne preživi nobeno bitje, ki pade vanjo. Domačini že veliko rodov tej geološki posebnosti pripisujejo izjemen duhovni pomen. Večina se rečice izogiba – bojijo se duhov, ki bivajo v parnih meglicah, in jaguarjev, ki prežijo v okoliških gozdovih. A kuranderi, po špansko curanderos, že od nekdaj prihajajo tja, da bi se navzeli njene velike zdravilne moči.

Ti vedeži poglabljajo znanje z metodami, ki se precej razlikujejo od metod konvencionalne znanosti. Zdravilske botanike so se naučili po zelo preprostem postopku: zaužijejo različne pripravke iz listov, korenin, skorje in soka rastlin in preučujejo njihove učinke. Učni program črpa tudi iz znanja, pridobljenega pod vplivom ajavaske, matere zdravilnih rastlin, ki vsebuje psihotropne snovi in ima osrednjo vlogo v duhovnem življenju več kot 70 staroselskih ljudstev in kultur mesticev v Amazoniji.

Z natančnim ugrizom v nezaščiteno lobanjo se kajman v hipu spremeni v krepak obrok. Jaguarji lovijo na tleh, v vodi in drevesnih krošnjah. Hranijo se z več kot 85 vrstami, mednje sodijo jelenjad, bivoli, ovce, govedo, divje svinje, lenivci, opice, glodavci, želve, pasavci in ptice.

Drugi večer v Mayantuyacuju naju je Ruzo s fotografom Stevom Winterjem popeljal do koče mojstra Juana, enega najslavnejših kuranderov v Peruju, da bi ga spoznala. Oblečen zgolj v hlače se je udobnonamestil v viseči mreži in kadil mapačo. Štel je 67 let in je zbujal vtis redkobesednega, umirjenega, ravnodušnega in opreznega moža – tekoče je govoril špansko, a ni bil tiste vrste človek, ki bi prehitrorazkril vse o sebi ali ki bi ga lahko kar zasul z vprašanji. Mojster Juan ima 14 otrok, starih od 13 do 30 let. Nekateri delajo v Mayantuyacuju. Odraščal je v vasici Santa Rosa, 16 kilometrov proč od Vrele reke, in bil je kuranderov sin. Ko je oče nekega dne odšel zdoma brez pipe in tako brez zaščite vrhovnega tobačnega duha, je nanj padlo drevo in ga ubilo.

Juanu je bilo takrat deset let, a je lahko nadaljeval izobraževanje, ko ga je za učenca vzel kurandero iz ljudstva Ašaninkov. Pozneje se je učil še pri drugih zdravilcih, pripadnikih številnih ljudstev, ki so se do znanja dokopali po najrazličnejših poteh. Središče Mayantuyacu je ustanovil po bližnjem srečanju s smrtjo, ko se je ujel v past nekega lovca in mu je toča šiber zdrobila golenico. Ko so ga prinesli v bolnišnico, je izgubil že toliko krvi, da zdravniki niso vedeli, ali bo sploh preživel. Prepričani pa so bili, da ne bo nikoli več hodil, ne da bi uporabljal bergle.Več si preberite v decembrski številki revije National Geographic Slovenija.