Nezmagovalci

Ocenjevanje živine na sejmih je videti nekako tako kot lepotno tekmovanje za živali. Izbor plemenskih živali pri vzreji ovc in koz je vplival na razvoj teh živalskih vrst in ga sooblikoval. Ko sem se iz Minnesote preselil v Denver, sem si zaželel napraviti nekaj fotografij na tekmovanjih živine. Will Ferrell je posnel film o dirkanju z avtomobili Talladega Nights.

Annabelle (desno) je angorska koza. Iz dlake teh živali pridobivajo volno moher. V okraju Anoka postopa po snegu v Prancerjevi družbi. Kern je najprej fotografiral “poražene” živali na desetih minnesotskih okrajnih sejmih, nato pa še prekrižaril to zvezno državo in jih obiskal na kmetijah.

V njem mu oče reče: “Če nisi prvi, si zadnji.” Tako razmišljajo tudi na okrajnih sejmih – lastniki si želijo, da bi njihova žival postala prvak, a večina živali ne zmaga. Mislim, da vsi vemo, kako je, če nisi izbran, bodisi za najboljšo masko na maškaradi ali v izbrano košarkarsko vrsto ali na razpisu za delovno mesto. Kako pa je to videti? Na sejmih sem opazoval, kako so sodniki razpostavili živali v vrsto in jih ocenili. Potem sem stopil do rejcev “poraženih” živali in jih poprosil, ali bi lahko posnel stiliziran portret, na katerem bi bili s svojim varovancem. Studijsko ozadje je dodalo nekaj formalnosti, gnoj in seno na tleh pa sta naredila prizorišče bolj surovo. Otrokom sem dejal, naj si zamislijo, da bodo prvaki prihodnje leto, in takoj je bilo opaziti njihovo samozavest.

Prihodnost manjših okrajnih sejmov, kot je clayski, na katerem je triletna Rylee Story-Poppel pokazala svojo ovco Nelly, je negotova. Nekatere krajevne prireditve, ki jih je obiskal Kern, so privabile zgolj peščico obiskovalcev.

Razočaranje, ker niso zmagali, ni trajalo dolgo. Pomislil sem, da bi dodatno perspektivo prispevale fotografije, na katerih bi bili s svojimi nezmagovitimi živalmi na domačem pašniku (vsaj tistimi, ki jih niso prodali že na sejmu). A to je bilo, kot bi intervjuval absolventa dva meseca po zagovoru diplome; številni so se že posvetili čemu drugemu. Majhne kmečke skupnosti se spreminjajo, in za otroke okrajni sejem ni več nujno vrhunec poletja, kakor je bil nekdaj. Upajmo, da bodo te sejme prirejali tudi še čez sto let in da se bodo mladi še naprej učili vsega, kar sodi k vzreji in postavljanju živali na ogled – čeprav je očitno, da se to življenje izgublja, ko otroci zapuščajo kmetije. Vse bi nas moralo skrbeti, kaj to pomeni za trajnostni razvoj in gospodarjenje z zemljo.