O pomembnosti cepljenja

Pojdi pogledat tega otroka, mi je rekel Samir Saha. Samo posedi ob njej nekaj časa. Najbrž bosta tam tudi sestra in brat. Življenje se jima je prav tako postavilo na glavo. “Zato je cepljenje izjemno pomembno,” je dejal. “Število takih otrok hočemo zmanjšati na minimum ali celo na ničlo.”Bilo je zgodaj zjutraj v Daki, glavnem mestu Bangladeša.

Saha je sedel na zadnjem sedežu avtomobila, zatopljen v razmišljanje, uniformirani voznik pa se je ubadal s tem, kako bo toyoto spravil skozi zmešnjavo taksibusov, motornih koles, rikš, tovornjakov in zdelanih avtobusov, iz katerih so viseli potniki. “Morali bi jo rešiti, pa nismo mogli …” Stavka ni končal. “Videla boš, da se je isto zgodilo s številnimi otroki,” je dejal. “Potem boš razumela.” Saha je mikrobiolog, v svetu pa je zaslovel z raziskovanjem bakterije pnevmokoka. Laboratorij, ki ga je ustanovil, se stiska v kotu največje otroške bolnišnice v Bangladešu, imenovane Dhaka Shishu. Naprej po hodniku je mogoče videti vrste bolniških postelj; v času za obiske se je zdelo, kot da je pri vsaki ob bolnem otroku gruča zaskrbljenih sorodnikov. V laboratoriju so se moški in ženske v belih haljah posvečali sleherni podrobnosti v pnevmokoknih celicah: iskali so jih v vzorcih krvi ali drugih telesnih tekočin, jih cepili na gojišča v petrijevkah in jih nato motrili skozi mikroskope.

PAKISTAN Lastnik trgovine iz Karačija Ghulam Ishaq ni zaupal cepivu proti otroški paralizi. Zdaj si očita, da je prav on kriv za dvojno nesrečo štiriletne hčere Rafie: eno nogo ji je pohabila otroška paraliza, drugo si je zlomila, ker se ni mogla pravočasno izogniti avtomobilu.

Pnevmokokne bakterije so razširjene povsod po sodobnem svetu; zlahka se prenesejo med kihanjem in naključnim dotikom, neopazno pa naseljujejo tudi nosno sluznico ljudi z zdravim imunskim sistemom. Le ko nas obrambni mehanizmi pustijo na cedilu, se pnevmokoki premaknejo naprej po dihalni poti, se razmnožijo in povzročijo življenje ogrožajočo okužbo. Posebej dovzetni so majhni otroci, najranljivejši pa so tisti, ki nimajo na voljo dobre zdravstvene oskrbe. Na začetku 21. stoletja, ko je v ZDA in Kanadi prišlo na trg prvo učinkovito cepivo za otroke, je v svetu za posledicami okužbe s pnevmokokom umrlo 800.000 otrok na leto – torej je vsako leto več kot tri četrtine milijona dojenčkov in otrok, mlajših od pet let, umrlo ne zaradi epidemije z naslovnic, kot sta bili epidemiji zike in ebole, ampak zaradi splošno razširjenega organizma, ki se je razplamtel v pljučnico (okužbo pljuč) ali meningitis (okužbo možganskih ovojnic) ali pa je usodno napadel krvni obtok. Velika večina otrok je umrla v revnih državah, kot je Bangladeš. Odkar je leta 2015 pnevmokokno konjugirano cepivo za otroke doseglo Bangladeševce, Saha in sodelavci napeto spremljajo učinke. Če se bo izkazalo za tako učinkovito, kot upajo strokovnjaki, se bo občutno zmanjšala umrljivost predšolskih otrok, pa tudi pojavnost bolezni, ki nimajo smrtnega izida. To pomeni manj hitrega dihanja zaradi pljučnice; manj vročine, vdiranja prsnega koša, hropečega kašlja, modrih ustnic in staršev, ki zaradi nege otroka ne morejo na delo, s katerim preživljajo preostale otroke.

Kliknite na sliko za povečavo.

Manj … trpljenja, sem pogosto slišala reči gospoda Saho in njegove bangladeške sodelavce – kot bi se jim zdelo, da potrebuje tujka na tem mestu nekaj več razlage. V državi, kot so ZDA, se leta 2017 pri cepljenju morda zdi največja težava prepričati nezaupljive starše, da se odločijo zanj. Seveda so tudi ta prizadevanja pomembna. A še nujneje – velikopotezneje in zapleteneje – je doseči sodelovanje med državami in zagotoviti milijarde dolarjev za cepljenje otrok v državah v razvoju. Trpljenje otrok zaradi bolezni, ki bi jih bilo mogoče preprečiti s cepljenjem, je tam še danes tako očitno in stvarno kot obup družin, s katerimi ima Saha vsak dan opravka na hodnikih bolnišnice Dhaka Shishu.

Prav zato me je poslal na obisk k 11-letni Sanjidi Sahajahan, drugemu od treh otrok popravljavca rikš in njegove žene. Pojdi zdaj, je dejal, ko smo se ustavili pred glavnim vhodom bolnišnice; ko se vrneš, se bova pogovorila. Spremljala te bosta Jamalin Tasmim. Na parkirišču že čaka kombi. Bolnišnični kombi se je prebijal po nabito polnih in čedalje ožjih ulicah Dake. Ko je postala cesta preozka za vozila, smo pot nadaljevali peš. Jamal Uddin je zdravnik, Tasmim Sultana Lipi zdravstvena delavka v skupnosti, zato sta vedela, katere blatne poti moramo ubrati. Z obeh strani so nas obdajale stavbe s kovinskimi strehami, pogled skozi okenske rešetke je razkrival družino za družino, vsako v domovanju z enim samim prostorom. Lipijeva je pokimala proti enemu od vhodov in se sklonila noter. Sanjida nas je pričakala v majhnem plastičnem naslanjaču ob družinski postelji. Ko je bila stara tri leta, so jo odpeljali v Dhako Shishu zaradi pnevmokoknega meningitisa.

PAKISTAN Zdravstveni delavec je med preiskovanjem vlaka na glavni postaji v Karačiju našel dečka, ki na prstu ni imel oznake, da je bil v preteklosti cepljen proti otroški paralizi. Peroralno cepivo mora prejeti hitro, še preden vlak odpelje s postaje.

Meningitis je vnetje ovojnic možganov in hrbtenjače, ki včasih pusti za seboj nepopravljivo škodo. Sanjida ne more nadzirati gibanja glave, obrazne mimike ali zvokov; ne more tvoriti besed, zato se je večinoma slišalo samo šibko ječanje. Mama Nazma je bila zunaj z dojenčico, ko smo prispeli – v teh sobah si devet družin deli dve stranišči in eno samo vodovodno pipo. Nazma je kmalu prihitela noter. Nagnila se je proti stolu in prijela Sanjido za roko. V bengalščini je začela pripovedovati o zgovorni, bistri triletnici, ki je dobila vročino, katere vzroka niso poznali. Sosedje so materi svetovali, naj otroku pomaga s tabletami paracetamola, in res jih je kupila v bližnji trgovini. Po njih se je temperatura najprej znižala, a se nato spet zvišala.

Nekaj dni pozneje je deklica doživela prvo konvulzijo. Sledila je napeta vožnja v bolnišnico – z avtobusom in taksijem na dveh kolesih, saj popravljavec rikš nima sredstev, da bi poklical reševalno vozilo. Ko je Sanjida prišla do zdravnikov, je že izgubljala zavest. Njene zadnjerazumljive besede so bile: “Objemi me. Zelo slabo se počutim.” Tako je pripovedovala Nazma. Sanjidin oče Mohammad je tiho stal, ko je govorila. Vmes je vstopil 14-letni sin, dvignil dojenčico in obstal; zmanjkalo je stolov. Invalidski voziček, ki so ga dobili od dobrodelne organizacije, so razstavili in potisnili pod posteljo. Lepa zamisel, je povedala Nazma, vendar so njihovi bivalni prostori premajhni. Mohammad je iz predala stenske omarice, kjer so bile zložene igrače in posoda, potegnil pomečkano rumeno kartico: Sanjidin državni zdravstveni karton. Na njem je bil zapisan njen rojstni datum, septembra 2005.