Nizozemsko trajnostno kmetijstvo: Več z manj

Nizozemski kmet Jacob van den Borne je na krompirjevi njivi v bližini belgijske meje v kabini velikanskega kombajna sedel za nadzornim pultom, opremljenim skorajda, kot bi bil z vesoljske ladje Enterprise. Z višine treh metrov je spremljal daljinsko vodeni napravi – traktor brez voznika, ki je kolovratil po polju, in kvadrokopter v zraku. Pošiljala sta mu podrobne podatke o kemični sestavi prsti, vsebnosti vode, hranilih in rasti rastlin. Uspevanje pridelka tako spremlja do posamezne rastline natančno. Podatki o kmetijski pridelavi na njegovem posestvu pričajo o učinkovitosti “natančnega kmetovanja”, kakor mu pravijo. V svetu je povprečni hektarski donos krompirja 20 ton. Van den Borne ga na poljih redno pridela več kot 47 ton na hektar. Tolikšen pridelek je še toliko osupljivejši, če pogledamo drugo stran bilance: vnos. Pred skoraj dvema desetletjema so se Nizozemci na državni ravni zavezali trajnostnemu kmetijstvu, načrte za prihodnost pa povzeli z geslom “Dvakrat več hrane s polovico manj virov”. Od leta 2000 so van den Borne in drugi kmetje pri pridelavi ključnih poljščin za kar 90 odstotkov zmanjšali odvisnost od vode. Tako rekoč povsem so opustili rabo pesticidov v rastlinjakih, rejci perutnine in živine pa so porabo antibiotikov od leta 2009 zmanjšali za kar 60 odstotkov.

Na oddelku za mlečno živinorejo Univerze v Wageningenu en sam upravljavec s krožnim molznim strojem pomolze do 150 krav na uro. Znanstveniki se tam ukvarjajo z vprašanji, povezanimi z mlečno živinorejo v gosto poseljeni Nizozemski.

Še en razlog za osuplost: Nizozemska je majhna, gosto poseljena država z več kot 500 prebivalci na kvadratni kilometer. Nima tako rekoč nobenega izmed virov, za katere je dolgo veljalo, da so pri kmetijstvu velikega obsega nepogrešljivi. A je po vrednosti izvoza kljub temu drugi največji izvoznik hrane na svetu – več je izvozijo le ZDA, ki so po površini 270-krat večje. Kako neki je Nizozemcem to uspelo? Iz zraka Nizozemska ni podobna nobeni drugi veliki pridelovalki hrane – videti je kot razdrobljena krpanka intenzivno obdelanih polj, večinoma zelo majhnih po merilih velikih tržno usmerjenih kmetijskih gospodarstev. Med njimi so posejana živahna mesta in podeželska naselja. Na glavnih kmetijskih območjih skorajda ni krompirjeve njive, rastlinjaka ali svinjaka, ki ne bi bil viden z bližnjega nebotičnika, tovarne ali mestnega obrobja. Več kot polovica površine države je namenjena kmetijstvu in vrtnarstvu. Po podeželju se razprostirajo površine, ki so videti kot orjaška zrcala – podnevi se lesketajo v soncu, ponoči notranja razsvetljava oddaja srhljiv sij. To so sloviti nizozemski kompleksi rastlinjakov, največji med njimi so veliki kar 70 hektarov. Rastne razmere na teh kmetijah so pod skrbnim nadzorom. Zaradi njih je država, komaj 1600 kilometrov oddaljena od severnega tečajnika, vodilna svetovna izvoznica plodov rastline, ki uspeva le v toplem podnebju: paradižnika. Nizozemska je po vrednosti izvoza tudi vodilna svetovna izvoznica krompirja in čebule ter druga največja izvoznica zelenjave nasploh. Več kot tretjina zelenjavnih semen, ki jih prodajo na svetu, prihaja iz Nizozemske.

Umetno osvetljene brazde dajejo Westlandu, nizozemski deželi rastlinjakov, nezemeljsko podobo. Na takšnih kmetijah z nadzorovanim okoljem lahko kulturne rastline uspevajo 24 ur na dan ne glede na zunanje vremenske razmere.

SEDEŽ MOŽGANSKEGA TRUSTA, ki je zaslužen za te osupljive dosežke, je v Univerzitetnem in raziskovalnem središču v Wageningenu (WUR), 80 kilometrov jugovzhodno od Amsterdama. WUR, ki velja za vodilno ustanovo za kmetijske raziskave na svetu, je osrednja točka t. i. Prehranske doline, obsežnega skupka mladih inovativnih podjetij, ki se ukvarjajo s kmetijsko tehnologijo, in poskusnih kmetij. Ime je namerno izbrano tako, da namiguje na Silicijevo dolino v Kaliforniji, Wageningen pa pri povezovanju znanosti in podjetništva posnema vlogo Stanfordove univerze; po tem slovi po vsem svetu. Ernst van den Ende, generalni direktor Skupine za botaniko v WUR, pooseblja metodo povezovanja, na katero prisegajo v Prehranski dolini. Je priznan strokovnjak, svetovna avtoriteta za patologijo rastlin. A kot je povedal: “Nisem zgolj dekan fakultete. Polovico časa namenim vodenju oddelka za botaniko, drugo polovico pa nadzoru devetih poslovnih enot, ki se ukvarjajo z raziskovalno dejavnostjo ob podpori gospodarskih družb.” Le s to mešanico, “znanostjo v povezavi s podjetji, ki nastopajo na trgu, bomo lahko kos izzivu, ki nas čaka v prihodnosti,” je zatrdil. Izzivu? Če se izrazimo brez olepšav in nekoliko apokaliptično, je pojasnil, bomo morali na planetu “v prihodnjih štirih desetletjih pridelati več hrane, kot so je pridelali vsi kmetje v zadnjih 8000 letih”.

Povpraševanje po perutnini narašča. Nizozemski kmetje so razvili tehnologijo, s katero v humanih razmerah zagotavljajo kar največjo pridelavo perutninskega mesa. V tem visokotehnološkem pitališču lahko hkrati redijo do 150.000 piščet. Poskrbijo za vse faze reje, od izvalitve do zakola.

Leta 2050 namreč na Zemlji ne bo več živelo 7,5 milijarde ljudi, kolikor jih živi danes, pač pa kar 10 milijard. Če nam ne bo uspelo bistveno povečati kmetijske pridelave in hkrati občutno zmanjšati porabe vode in fosilnih goriv, se lahko zgodi, da bo lačna najmanj milijarda ljudi. Lakota bo morda težava, ki nas bo v 21. stoletju najhuje pestila, in vizionarji v Prehranski dolini so prepričani, da so našli inovativne rešitve za spoprijemanje z njo. Katastrofalno lakoto bi bilo mogoče povsem preprečiti, je prepričan van den Ende. Njegov optimizem temelji na izsledkih, pridobljenih z več kot tisoč projekti, ki jih izvaja WUR v več kot 140 državah, ter na sporazumih o posredovanju novih znanstvenih pridobitev in rabi teh v praksi, ki so jih sklenili z vladami in univerzami na šestih celinah. Pogovor z van den Endom je kot nepredvidljiv spust po divjih brzicah, kjer se vrtinčijo kresanje zamisli, statistični podatki in napovedi. Suše v Afriki? “Ključna težava ni voda, pač pa nerodovitne prsti,” je dejal. “Pomanjkanju hranil bi bili lahko kos z gojenjem rastlin, ki bi v simbiozi z nekaterimi bakterijami proizvajale lastno gnojilo.” Vse višji stroški pridelave žita za krmljenje živine? “Lahko bi jo krmili s kobilicami,” je zatrdil. Pogovor se je nadaljeval z opisom rabe svetlečih diod, ki bi omogočale 24-urno uspevanje kulturnih rastlin v rastlinjakih z natančno nadzorovanimi rastnimi razmerami. Zatem se je dotaknil zmotne predstave, da trajnostno kmetijstvo pomeni čim manjše poseganje ljudi v naravo.

“Poglejte otok Bali!” je vzkliknil. Že vsaj tisoč let tamkajšnji kmetje gojijo race in ribe na istih, vsako leto poplavljenih riževih poljih. Gre za povsem samozadosten način pridelave hrane v hriboviti pokrajini, prepredeni z zapletenimi sistemi namakalnih kanalov, po katerih dovajajo vodo na terase, ki so jih ustvarili ljudje s svojimi rokami. “To je zgleden primer trajnostnega kmetijstva,” je zatrdil van den Ende.