Gremo na luno. Znova.

Mladi indijski inženirji so se nemirno presedali na stolih začasne konferenčne sobe v hali nekdanjega skladišča akumulatorjev v Bangaloreju. Pred njimi so stali v zboru veliko starejši že sivolasi moški in ženske, pionirji živahnega indijskega vesoljskega programa. Prva azijska vesoljska agencija je že poslala orbiter k Marsu, februarja pa so za trikrat presegli stari rekord, ko so z eno samo raketo lansirali v vesolje kar 104 miniaturne satelite. Vsa pozornost navzočih je veljala zgolj majhnemu vozilcu, nič večjemu od mikrovalovne pečice. Člani mlade skupine, ki si je nadela ime TeamIndus, so razpravljali o načrtih, da bodo proti koncu letošnjega leta napravo z raketo izstrelili v orbito, jo usmerili proti skoraj 400.000 kilometrov oddaljeni Luni, z njo pristali na njej in poslali vozilce na divjo vožnjo po neprijazni lunarni pokrajini.

Kliknite za povečavo.

Inženirji so zagotovili, da bodo vse to opravili za pičlih 65 milijonov dolarjev, ki so jih večinoma prispevali zasebni vlagatelji. Uspešen mumbajski podjetnik Ashish Kacholia, ki je v projekt vložil več kot milijon dolarjev, je sedel čisto zadaj in vzneseno spremljal razpravo. Ta je bila nekakšna mešanica težkih in zapletenih vprašanj, kot pri zagovoru doktorata, in govorjenja vsevprek z vmesnimi salvami smeha, kot v spodnjem domu indijskega parlamenta lok sabha. Kacholiju ne bi bilo treba sedeti tu ves dan, da bi videl, kaj se dogaja z njegovo še zdaleč ne največjo investicijo. Na konferenci je bil le zato, ker je užival v učenih razpravah mladih navdušencev o selenocentričnih orbitah, matematičnem modeliranju sil na vozilce, apogeju in perigeju ter reševanju kovariantnih matrik. “Zares je razburljivo,” je pripovedoval. “Gledam te 25-letnike, kako vneto zagovarjajo svoja preračunavanja in drugo delo pri projektu izkušenim in modrim nacionalnim strokovnjakom za vesoljske polete, ki imajo skupaj na stotine delovnih let izkušenj.” Njegov prijatelj S. K. Jain, prav tako znan indijski investitor, mu je odločno prikimaval. “Ti mladeniči so razburkali domišljijo vse Indije,” je pokomentiral. “In vsem dopovedujejo, da ni prav nič nemogoče.” Skoraj 50 let po vrhuncu prve velike tekme za Luno, v kateri so ZDA in Sovjetska zveza porabile neverjetne količine javnega denarja v želji, da bi prve poslale na Luno človeka, se začenja razvijati mikavna nova tekma za osvojitev naše najbližje vesoljske sosede. V njej sodeluje v glavnem zasebni kapital, stroški pa so dramatično nižji.

Tekma se imenuje Google Lunar XPrize (ali GLXP), ena izmed petih skupin finalistk, ki so zbrane z vseh vetrov, pa bo prejela nagrado v višini 20 milijonov dolarjev. To so prve zasebno financirane skupine doslej, ki si prizadevajo poslati na Luno premikajoča se vozila, da bi posredovala na Zemljo visokokakovostne posnetke lunarne pokrajine. Tekmovanje se zgleduje po tistem z začetkov dobe modernega letalstva, zlasti po ugledni Orteigovi nagradi, ki jo je leta 1927 osvojil Charles Lindbergh, ko je v slovitem letalu Spirit of St. Louis nepretrgano letel od New Yorka do Pariza. Tako kot pri Orteigovi nagradi gre tudi pri Googlovi Lunar XPrize za tekmovanje, a obenem tudi za nacionalni prestiž. Za to veliko čast se skupaj z Indijo potegujejo skupine iz Izraela, Japonske in ZDA, pa še ena mednarodna; do nedavna jim je delala družbo tudi parada 16 skupin iz drugih držav, a niso prestale lanskega polfinalnega izločanja.

Tako kot se razlikujejo države, iz katerih prihajajo tekmovalne skupine, so različni tudi njihovi pristopi k nalogi, enaki za vse. Najti morajo rešitve za tri temeljne sklope misije – izstrelitev z Zemlje, pristanek na Luni ter vožnja s snemanjem in pošiljanje posnetega gradiva na Zemljo. Pri zadnjem izzivu so se tri skupine odločile za tradicionalni rover, preostali dve pa se ne bosta vozili po lunarni pokrajini; uporabili bosta kar pristajalni modul, ki bo po pristanku naredil velikanski skok, dolg 500 metrov – toliko, kot zahtevajo razpisni pogoji tekmovanja. In tako kot pri prvih letalskih tekmovanjih tudi tu zmagovalni skupini nagrada zagotovo ne bo povrnila vsega v projekt vloženega denarja. Vse skupine in njihovi investitorji upajo na svetovno slavo in okrepitev blagovnih znamk, ki jih zastopajo. To naj bi dolgoročno povrnilo vložena sredstva. V ozadju te nove tekme osvajanja vesolja se skriva vprašanje, ki bi v času hladne vojne, ko so bile ZDA pripravljene vložiti v projekt pristanka človeka na Luni več kot štiri odstotke zveznega proračuna, izzvalo nemalo smeha: ali je res mogoče služiti s poleti v vesolje? A če pogledamo širok razpon podjetnikov, znanstvenikov, vizionarjev, prerokov, sanjačev, ekscentrikov in drugih posebnežev, ki so danes vpleteni v rastočo vesoljsko industrijo, je odgovor vsekakor navdušeni da.

V laboratoriju skupine SpaceIL v bližini Tel Aviva imajo termično vakuumsko komoro, v kateri lahko poustvarijo tako hudo vročino, kot jo bo pristajalni modul doživel na dnevni strani Lune. Dan na Luni namreč traja kar 14 zemeljskih dni.

Predsednik John F. Kennedy je leta 1962 v slavnem govoru pozval Ameriko, “naj še v tem desetletju osvoji Luno in naredi še nekatere druge stvari, ne zato, ker bi bilo to preprosto, temveč zato, ker je težko.” Danes Bob Richards, ustanovitelj in glavni direktor ameriške skupine Moon Express, ponuja drugačen, zavestno predrzen razlog. “Odločili smo se, da gremo na Luno,” pravi, “in to zato, ker je dobičkonosno!” Ali ima Richards prav ali ne, ne bomo izvedeli tako kmalu. Napredek v vesoljskem podjetništvu je po definiciji počasen. Če smo pošteni, moramo priznati, da so številna podjetja doslej nekaj zaslužila le zaradi pogodb z državnimi ustanovami, ne z zasebnimi strankami. A Richards kljub temu napoveduje, da bo prvi svetovni bilijonar vesoljski podjetnik. Morda tisti, ki bo prvi rudaril na Luni in pridobival helij 3, plin, ki je na Zemlji redek, na Luni pa ga je v izobilju. Helij 3 je namreč idealno gorivo za fuzijske reaktorje, sveti gral energetske tehnologije, ki jo znanstveniki skušajo ukrotiti že desetletja.

Veliko bogastvo bo zaslužil tudi tisti, ki bo začel z roboti rudariti po asteroidih in Zemlji bližnjih telesih, kjer se lahko skrivajo velike zaloge zlata, srebra, platine, titana in drugih plemenitih kovin. “Imamo za 20 bilijonov dolarjev čekov, ki čakajo, da jih unovčimo,” pravi Peter Diamandis, inženir, soustanovitelj podjetja Planetary Resources, ki ga podpirajo režiser filma Avatar James Cameron in še nekaj tehnoloških milijarderjev. Planetary Resources je leta 2013 pritegnilo k sodelovanju tudi podjetje Asterank, ki na spletni strani ponuja znanstvene podatke in ekonomsko ugodne projekte rudarjenja na več kot 600.000 asteroidih. Diamandis je tudi ustanovitelj in izvršni predsednik fundacije XPrize, ki je doslej že sponzorirala tudi nekaj drugih tekmovanj, namenjenih širjenju znanja in tehnologije na različnih področjih človekove dejavnosti, kot so umetna inteligenca, matematika, energija in globalno zdravje. Ves napor, ki ga vlagajo v tekmovanje Lunar XPrize, pravi Chanda Gonzales-Mowrer, višja direktorica fundacije, je namenjen pomoči pri tlakovanju poti “v novo ero cenovno ugodnega dostopa do Lune in naprej.”