Lavni blodnjaki

Pred nekaj leti sta se jamarska veterana Peter in Ann Bosted vozila po domačem naselju Ocean View na otoku Havaji, ko je Ann nedaleč od ceste v tleh opazila majhno luknjo.

Bila je kvečjemu meter široka – a ravno dovolj velika in vabljiva, da sta ustavila in poskušala zlesti vanjo. “Imela sva nekaj ur časa,” mi je povedal Peter, “zato sva začela malce raziskovati. Našla sva stranski rov, ki se je izkazal za veliko bolj razvejenega, kot sva pričakovala.” Pozneje je Peter doma na digitalnem zemljevidu označil vhod v jamo, ki mu na Havajih rečejo puka, in se odločil, da se bo vrnil in – z dovoljenjem lastnika zemljišča – podrobneje raziskal, kam vodi odprtina. Iz zraka je havajsko naselje Ocean View videti kot mreža asfaltnih cest, položena na pobočje ognjenika Mauna Loa. Mreža križajočih se cest in praznih parcel je s površino 264 kvadratnih kilometrov velika skoraj toliko kot mestna občina Ljubljana, le da tam živi manj kot 4500 prebivalcev.

Kliknite na sliko za povečavo.

Najbrž mislite, da bi se na od sonca ožganem pobočju aktivnega ognjenika odločil zgraditi hišo le nepoboljšljiv optimist. A v zadnjih dveh desetletjih je Ocean View postal priljubljen cilj jamarjev z vsega sveta, ki prihajajo raziskovat in kartirat jamski sistem Kipuka Kanohina – ožilje lavnih jam, ki se razpreda od 5 do 25 metrov globoko pod naseljem. Jame lahko nastanejo na dva načina: hitro ali počasi. Številne izmed najznamenitejših kraških jam na svetu – denimo Carlsbad Caverns in Lechuguilla v Novi Mehiki ali Mamutska jama v Kentuckyju – so nastajale milijone let z vztrajnim korozijskim delovanjem kisle vode, ki raztaplja apnenec, skozi katerega pronica. Nasprotno pa cevaste lavne jame nastanejo v geološkem trenutku – letu ali dveh, včasih tudi v nekaj tednih. Ustvari jih tekoča lava, ki izteka iz notranjosti Zemlje. Večino havajskih lavnih jam ustvari razmeroma hitro tekoča vrvičasta lava, ki ji na Havajih pravijo pahoehoe. Ko se razliva po pobočju ognjenika, se na površju zaradi stika z zrakom hitreje ohladi in strdi v tanko, elastično, koži podobno skorjo. Pod to zaščitno opno lava polzi še naprej, erodira tla pod seboj in dolbe podzemne predore. Potem ko je vroča lava ločena od hladnejšega zraka, lahko neovirano teče naprej, pogosto veliko kilometrov. Ko se vulkanski izbruh umiri in staljena lava odteče po teh kanalih, pusti za seboj velikansko tridimenzionalno hišo strahov, sestavljeno iz cevastih rovov.

Najbrž nikjer drugje na Zemlji ni toliko dostopnih lavnih jam kot na Havajih in najbrž ni primernejšega kraja za njihovo raziskovanje, kot je prav Ocean View. V 90. letih minulega stoletja sta bila Bostedova dejavna člana skupine, ki je raziskovala 222 kilometrov dolgo jamo Lechuguilla v Novi Mehiki – po prepričanju mnogih eno najlepših na svetu. Danes jih štejeta nekaj čez 60 in sta delno upokojena. (Peter se ukvarja s fiziko delcev in sodeluje s Kolidžem Williama in Mary v Williamsburgu v Virginiji.) Sodita med peščico izkušenih jamarjev, ki so se za stalno naselili v Ocean Viewju. Ann ima lase spete v čopa, ki ji segata do pasu. Peter ima dolgo belo brado in nosi s pisanimi vzorci potiskano havajsko srajco, belo šofersko kapo in natikače. Pravita, da se še nikoli prej nista toliko posvečala jamarstvu. Ugotavljata, da sta v posameznih letih prebila v podzemlju po več kot 200 dni. Peter in Ann sta me povabila k raziskovanju nove puke, ki sta jo našla ob cesti. Pridružil se nam je še en par, Don in Barb Coons, pridelovalca koruze in dolgoletna jamarja iz Illinoisa, ki zime preživljata v Ocean Viewju. 64-letni Don je bil deset let vodnik v Mamutski jami in je 18 zim preživel na legendarnih odpravah, na katerih so raziskovali jamo Chevé v mehiški zvezni državi Oaxaca, drugo najglobljo kraško jamo v Severni Ameriki. Je predsednik nepridobitne organizacije Cave Conservancy of Hawaii, ki odkupuje zemljo v Ocean Viewju in okolici, da bi ohranili podzemne predore.

Jezerca z bistro sladko vodo so v havajskih lavnih jamah prava redkost. Morda so videti vabljiva, a raziskovalci vedo, da lahko potapljači v zavitih rovih izgubijo orientacijo ali pa jim zmanjka zraka, ker jim zaprejo pot skalni podori.

Opremljeni s čeladami, čelnimi svetilkami in odbojkarskimi ščitniki na komolcih in kolenih smo po hrbtu zdrsnili v jamo in se po trebuhu plazili približno sto metrov po že izmerjenem, manj kot meter visokem rovu. Že nekaj stoletij je minilo, odkar je skozi to jamo tekla lava. S psihedeličnimi tvorbami okrašene havajske lavne jame so bile videti kot z drugega planeta. Krhki, tanki lavni kapniki so viseli s sten in stropov kot stalaktiti in oblikovali paleto nenavadnih oblik, od takšnih, ki so spominjale na zobe morskih psov, do mehurčkastih in spiralno zavitih izboklinic. Dolge cevke, ki jih je med ohlajanjem lave iz jamskega stropa iztisnil iz lave uhajajoč plin, so visele s stropa v gostih skupkih. Na nekaterih mestih je bil srebrnkast, lesketajoč se magnezijev ferit razpokan kot luščeča se barva. Drugod je tanka plast sadre obarvala stene bleščeče belo, blazinice litotrofnih (kamnojedih) bakterij pa so z iztrebki ustvarjale modrozelene lise na jamskih stenah. Po trebuhu smo se priplazili do razpotja, kjer se je strop toliko znižal, da je bil že manj kot 30 centimetrov nad ostro, nazobčano podlago. “Tako si midva predstavljava zabavno preživljanje časa,” je pripomnil Peter suho, ko smo se po trebuhu zvijali naprej v nemogoče ozko špranjo in se je moja majica na nazobčanih tleh z glasnim hrskom strgala .

Prehod je bil preozek, da bi se stisnili skozenj s čelado na glavi, zato smo čelade sneli in se plazili naprej v temi. Plačilo za vse naše dopoldanske praske, modrice in strgana oblačila je bilo 47 metrov novega rova, dodanega na zemljevid jamskega sistema Kipuka Kanohina. To se morda ne zdi veliko, a prav dnevi, kakršen je bil ta, prispevajo k nastajanju zemljevida, ki se približuje končni podobi s hitrostjo od pet do sedem kilometrov na leto. Prav kmalu se utegne izkazati, da je Kanohina najdaljši doslej raziskan sistem lavnih jam na svetu.