Okamneli dinozaver

Bagrist Shawn Funk je 21. marca 2011 popoldne zarezoval v prst in se še malo ni zavedal, da bo zdaj zdaj naletel na zmaja. Tisti ponedeljek se je v Milenijskem rudniku, prostranem kopu dobrih 27 kilometrov severno od Fort McMurrayja v Alberti v Kanadi, ki ga upravlja energetska družba Suncor, začel kot vsak drug. Funkov bager je dolge ure grebel, da bi prišel do peska s primesmi bitumna – predelanih ostankov morskih rastlin in bitij izpred več kot 110 milijonov let. To je bila edina oblika pradavnega življenja, ki jo je Funk redno videval. V 12 letih kopanja je včasih naletel na fosiliziran les in tu in tam kdaj na okamnel drevesni panj, še nikdar pa na ostanke živali – še zlasti ne na dinozavrove.

Toda približno ob 13.30 je z žlico zadel ob nekaj veliko tršega od okoliške kamnine. Iz kamnine, vkatero je zakopal, so se kobalili kosi čudnih barv in drseli dol na izkop. Čez nekaj minut sta se Funk in njegov nadzornik Mike Gratton že spraševala, kaj naj bi bili kostanjevo rjavi kamni. So bili kosi fosiliziranega lesa ali rebra? Potem sta enega preobrnila in razkril se jima je nenavaden vzorec: več vrst okroglih peščeno rjavih ploščic, vsako je obrobljal prstan kovinsko sive kamnine. “Mike je takoj rekel, ‘tole bo pa treba preveriti’,” je Funk leta 2011 povedal v intervjuju. “Kot pribito še nikdar nismo videli ničesar podobnega.” Skoraj šest let pozneje sem bil na obisku v laboratoriju za prepariranje fosilov Kraljevega Tyrrellovega muzeja sredi vetrovnih pušč Alberte. V votlinastem skladišču je brnelo od prezračevanjain brenčalo od dela tehnikov.

Kliknite na sliko za povečavo.

Ti so z orodjem z iglasto konico, ki je delovalo kot miniaturno pnevmatično kladivo, praskali kamnino s kosti. A vsa moja pozornost je veljala 1100 kilogramov težki kamniti gmoti v kotu. Znova sestavljeni sivi čoki so na prvi pogled spominjali na 2,75 metra dolg kip dinozavra. Tilnik in hrbet mu je prekrival koščen mozaični oklep, posamezne luske pa so imele sivo obrobo. Vrat je ljubko upogibal na levo, kot bi segal po kakšni okusni rastlini. A to ni bila nazorna skulptura. Bil je čisto pravi dinozaver, okamnel od gobca do okolčja. Čim bolj sem ga gledal, tem bolj mi je buril domišljijo. Grčaste plošče oklepa, posejane po lobanji živali, so še vedno prekrivali fosilizirani ostanki kože. Desno sprednje stopalo mu je ležalo ob boku, pet prstov je bilo razkrečenih navzgor. Lahko sem preštel luske na podplatu. Caleb Brown, postdoktorski raziskovalec v muzeju, se je smejal moji osuplosti. “Nimamo le skeleta,” mi je dejal pozneje, “imamo kar dinozavra, takega, kot je bil.” Neverjetna stopnja fosilizacije dinozavra – ki je posledica naglega zakopa pod usedline na morskem dnu – je za paleontologe taka redkost, kot bi zadeli glavni dobitek na loteriji.

Včasih se ohranijo samo kosti in zobje in minerali le redko nadomestijo mehko tkivo, še preden povsem strohni. Prav tako ni nobenega poroštva, da bo fosil ohranil dejansko obliko. Operjeni dinozavri, ki so jih našli na Kitajskem, denimo, so bili popolnoma sploščeni, “mumificirani” severnoameriški račjekljuni dinozavri, ki so med najpopolnejšimi, kar so jih kdaj našli, pa so videti uveli in presušeni. Paleobiolog Jakob Vinther z britanske Univerze v Bristolu, ki je strokovnjak za obarvanost živali, je preučil nekatere najbolje ohranjene fosile po svetu, da bi našel sledove pigmenta melanina. Ko se je štiri dni ukvarjal s tem fosilom – nežno strgal z njega vzorce, manjše od drobcev naribanega parmezana – je tudi sam osupnil. Dinozaver je tako dobro ohranjen, kot bi “še pred nekaj tedni postopal naokrog,” je dejal. “Česa takega še nisem videl.” Na steni za njim je visel plakat za film Noč v muzeju. Na njem se je iz sence luščilo okostje dinozavra, ki se je čudežno povrnil v življenje.

Tehnik Mark Mitchell iz Kraljevega Tyrrellovega muzeja počasi osvobaja nodozavrovo stopalo in z luskami pokrito nožno blazinico iz kamnine, ki ga obdaja. S pazljivim delom bo za prihodnost ohranil skrivnostne poteze te živali.

Neverjetni fosil pripada novoodkriti vrsti (in rodu) nodozavrov, različici ankilozavrov, ki praviloma ostajajo v senci sorodnikov iz družine Ankylosauridae; ti so se proslavili na škatlah žitnih kosmičev. Nodozavri v nasprotju s temi ankilozavri niso imeli repne gorjače, ki je zmogla razčesniti golen, zato pa so plenilce odvračali z bodljikavim oklepom. Ko je ta 5,5 metra dolgi in 1,3 tone težki monstrum pred 110 in 112 milijoni let, skoraj na sredini obdobja krede, lomastil po pokrajini, je bil nosorog tedanjega časa, čemeren rastlinojed, ki se je v glavnem držal zase. In če se je kljub vsemu kdo obregnil obenj – nemara strašni Acrocanthosaurus – je imel pripravljeno ravno pravšnje orožje – pol metra dolga koničasta izrastka, ki sta mu molela iz ramen kot zgrešeno razpostavljen par bikovskih rogov. Zahod Kanade, kakršnega je poznal ta dinozaver, je bil povsem drugačen svet od zverinsko mrzlih, vetrovnih planjav, na katere sem naletel minulo zimo. V nodozavrovem času je to območje spominjalo na današnjo južno Florido: po iglastih gozdovih so vele tople, vlažne sapice, planjave je poraščala praprot. Čisto mogoče bi bilo, da je ta dinozaver zrl na morje.

V zgodnjem obdobju krede je zaradi dviga morske gladine morje prodrlo daleč v notranjost celine, prekrilo je velik del današnje Alberte in ob zahodnem obrežju pljuskalo ob vzhodni del Britanske Kolumbije, kjer je nemara živel ta dinozaver. Danes je pradavno morsko dno zakopano pod gozdovi in valujočimi žitnimi polji. Nekega nesrečnega dne je ta vode nevajena žival mrtva končala v reki, bržkone jo je odnesla povodenj. Truplo je s trebuhom navzgor plavalo po reki navzdol– na površju je ostalo zaradi plinov, ki so jih izločale bakterije v njegovi notranjosti – in nazadnje, tako domnevajo znanstveniki, ga je odplavilo v morje. Vetrovi so ga odnašali proti vzhodu, in ko je približno teden dni tako plavalo, se je zaradi napihnjenosti razpočilo. S hrbtom navzdol je potonilo na morsko dno in pri tem privzdignilo jušnato blato, ki ga je takoj zatem prekrilo. V kožo in oklep so prodrli minerali. Okrepili so hrbet in poskrbeli, da je poginuli nodozaver ohranil obliko, ko se je nad njim v milijonih let nagrmadila ogromna teža kamnin. K njegovi nesmrtnosti je prispeval čisto vsak člen v tej neverjetni verigi dogodkov. Ko bi ga bilo odneslo le sto metrov dlje na pradavno morje, bi okamnel onkraj meja Suncorjevega zemljišča in ostal skrit v svoji kamniti mrtvašnici. Tako pa je tega najstarejšega dinozavra, kar so jih kdaj našli v Alberti, otrplega v kamnu, kot bi se bil zastrmel v Meduzo, našel Funk.