Kdo je genij

V Mütterjevem muzeju v Philadelphii je na ogled več zanimivih medicinskih eksponatov. V kletni etaži stoji steklena posoda, v kateri plavajo dvojna jetra siamskih dvojčkov Changa in Enga iz 19. stoletja. V neposredni bližini lahko obiskovalci občudujejo roke, otekle od protina. Tam so tudi več kot 200 let stari kamni iz sečnega mehurja in stegnenica vojaka iz ameriške državljanske vojne, v kateri še vedno tiči krogla. Pa vendar je daleč največje pozornosti deležen razstavni predmet čisto pri vhodu, tam se gnete največ obiskovalcev, vsi pa pritiskajo čelo na steklo vitrine. V njej je majhna lesena škatla, v kateri so mikroskopski preparati 46 rezin možganov Alberta Einsteina. Nad enega je postavljeno povečevalno steklo, ki razkriva razvejene in zavite oblike, podobne tistemu, kar bi videli iz letala ob pogledu na rečno ustje. Ti delci možganskega tkiva so neverjetni, čeprav povedo tako malo o spoznavni moči znamenitega fizika – ali pa ravno zato.

Kliknite na sliko za povečavo.

Drugi eksponati v muzeju prikazujejo bolezen in iznakaženost, torej posledice nekega nezaželenega dogajanja, Einsteinovi možgani pa so spomenik izjemnim zmožnostim genija, ki je nekoč prekašal vse druge. “Stvari je videl drugače kot mi,” je povedala obiskovalka Karen O’Hair med napetim opazovanjem vzorca možganov v barvi čaja. “Razumel je tudi tisto, česar ni mogel videti. Meni se zdi to popolnoma osupljivo.” V zgodovini so le redki posamezniki izstopali z meteorsko uspešnostjo. Murasaki Šikibu zaradi literarne domiselnosti. Michelangelo zaradi mojstrskega občutka. Marie Curie zaradi znanstvene pronicljivosti. “Genij,” je napisal nemški filozof Arthur Schopenhauer, “razsvetli nebo svojega časa kot komet.” Vzemimo za primer Einsteinov vpliv na fiziko. Razen moči svojega uma ni imel na voljo nobenega drugega orodja, pa mu je uspelo s teorijo relativnosti predvideti, da masivni, pospešeno gibajoči se predmeti – kot so črne luknje, ki krožijo druga okoli druge – ustvarjajo valovanje v tkanini prostora in časa. Šele sto let pozneje so znanstveniki ob podpori računalnikov z ogromno zmogljivostjo in izredno napredne tehnologije dokončno dokazali, da je imel prav, in pred manj kot dvema letoma fizično zaznali obstoj gravitacijskega valovanja.

Zaradi Einsteina je naše razumevanje zakonov vesolja bistveno drugačno, kot bi bilo sicer. Hkrati pa ostaja naše razumevanje pameti, ki je omogočila ta odkritja, precej nepopolno. Kako to, da je bila zmogljivost njegovih možganov, njegovih miselnih procesov tako drugačna od tiste, s katero so delali njegovi zgolj nadpovprečno nadarjeni kolegi? Zakaj je nekdo genij? Filozofi že dolgo premišljujejo o izvoru genialnosti. Starogrški misleci so bili prepričani, da se pesniki, filozofi in druge ugledne duše z “veličastno močjo” za sposobnosti lahko zahvalijo presežku ene izmed štirih telesnih tekočin po Hipokratu – črnega žolča, kot razlaga zgodovinar Darrin McMahon, avtor knjige Božanski srd: zgodovina genialnosti (Divine Fury: A History of Genius). Frenologi so skušali znake genialnosti najti v lobanjskih izboklinah; spet drugi strokovnjaki, kraniometristi, so zbirali lobanje – tudi lobanjo filozofa Immanuela Kanta – da bi jih sondirali, merili in tehtali. Nobeden od njih ni odkril enotnega vzroka genialnosti in zelo malo verjetno je, da kaj takega sploh obstaja. Genialnost je preveč izmuzljiva, preveč subjektivna, preveč vpeta v vrednostne sodbe preteklosti, da bi jo zlahka opredelili. Skupaj se mora izraziti veliko različnih značilnosti, zato ni preproste človeške lestvice, po kateri bi jo lahko brez težav izmerili. Namesto tega se lahko lotimo razvozlavanja uganke po njenih zapletenih in med seboj prepletenih sestavinah, kot so inteligenca, ustvarjalnost, vztrajnost, pa tudi splet srečnih okoliščin – če naštejemo samo nekatere – potrebnih, da se pojavi oseba, zmožna spremeniti svet.

Kliknite na sliko za povečavo.

Genialnost so dolgo povezovali z izmerjeno inteligenco, zato so takšne meritve v preteklosti pridobile precejšnjo veljavo. Lewis Terman, psiholog s Stanfordove univerze, ki je pomagal razvijati inteligenčni test, je bil prepričan, da bo z njim mogoče odkriti tudi genialnost. V 20. letih prejšnjega stoletja je v raziskavo vključil več kot 1500 kalifornijskih šolarjev z inteligenčnim količnikom, višjim od 140 – preseganje te mejne vrednosti je imenoval “skoraj genialnost ali genialnost”. Zanimalo ga je, kako uspešni bodo v življenju v primerjavi z drugimi otroki. S sodelavci so preiskovance poimenovali “termiti”, jim sledili na življenjski poti in o njihovih dosežkih napisali zbirko poročil Genetske študije genialnosti. V tej skupini so se znašli nekateri poznejši člani ameriške Državne akademije znanosti, politiki, zdravniki, profesorji in glasbeniki. Štirideset let po začetku raziskave so raziskovalci dokumentirali tisoče akademskih izvedenskih mnenj in objavljenih knjig, pa tudi številne odobrene patente (350) in napisane romane (okoli 400).

Kliknite na sliko za povečavo.
Stephen Wiltshire, britanski umetnik z avtizmom, je na podlagi ogleda, ki je trajal eno popoldne, v petih dneh narisal neverjetno natančno panoramo Ciudada de Méxica. Psihiater Darold Treffert je prepričan, da pri ljudeh, kot je Wiltshire, obstajajo edinstvene povezave med desno in levo možgansko poloblo.

Kljub vsemu so Terman in sodelavci ugotovili, da mogočna inteligenca sama po sebi ni nobeno zagotovilo za izjemne dosežke. Številni preiskovanci kljub vrhunskemu inteligenčnemu količniku v življenju niso dosegli večjega uspeha. Več desetim ni uspelo končati študija na fakulteti v prvem poskusu. Nekateri drugi, katerih inteligenčni količnik ni bil dovolj visok za vključitev v raziskavo, pa so postali najuglednejši na svojih področjih – med njimi sta najbolj znana Luis Alvarez in William Shockley, oba Nobelova nagrajenca za fiziko. Takega podcenjevanja ljudje niso bili deležni prvič v zgodovini: Charles Darwin se je spominjal, da je veljal za “zelo povprečnega fanta, bolj pod spodnjo mejo običajne inteligence”. V odrasli dobi je pojasnil skrivnost izvora čudovite raznolikosti rastlinstva in živalstva na planetu.