Etiopske dželade

Na nadmorski višini 3300 metrov se dani in nekje spodaj se prebujajo opice. Admassu Getaneh ubira korak mimo cvetočih zeli in goste trave, vzdolž roba planote v osrednjem Etiopskem višavju. Na kalašnikovki, ki jo nosi, poplesava odblesk jutranjega sonca. Bazaltni stebri pod njegovimi nogami se v obliki prepadne stopnje spuščajo proti Vzhodnoafriškemu tektonskemu jarku. Kmalu se bo razleglo predirno vreščanje stotin primatov, ko se bodo na strmih pečinah prebudili iz spanca in pridrli na planoto. Vendar Getaneh tu ni zato, da bi si ogledoval opice. Nizke rasti in slok, oblečen v kamuflažno uniformo, obrne hrbet prepadnim stenam. Dvigne daljnogled. “Tako lahko spremljam, kaj se dogaja,” pojasni. Dželadam (Theropithecus gelada), ki jim pravijo tudi opice krvavečih src, Getaneh morda ne posveča pretirane pozornosti, a njegova navzočnost pojasni, zakaj se jim tu dobro godi.

Kliknite na sliko za povečavo.

Krajevni nadzorniki so skoraj pet stoletij bolj ali manj nepretrgoma počeli, kar on počne danes: hodili so na obhode po robu več kot sto kvadratnih kilometrov obsegajočega visokogorskega travišča, ki se uradno imenuje ohranitveno območje skupnosti Menz-Guassa, na kratko pa mu pravijo kar Guassa. Naloga čuvaja in nekdanjega vojaka Getaneha je poskrbeti, da nihče ne krade ali uničuje trave. Če želiš zavarovati edine travojede opice na svetu, je skrb za ohranjanje trave primerno izhodišče. Vendar Getanehovi predhodniki trave niso varovali zaradi dželad. To so počeli zase. V višavju je domorodno rastje vir vsega. Vitka, čvrsta stebla ljudje povezujejo v snope, s katerimi prekrivajo strehe. Možje iz trave spletajo vrvi. Ženske in otroci jo uporabljajo za izdelavo metel in bakel. S travo polnijo žimnice. A povsod po megličastem višavju, na katerem živi približno 80 odstotkov Etiopijcev, travišča, grmišča, barja in močvirja izginjajo in se spreminjajo v golo skalovje in nerodovitno prst. Prebivalstvo doživlja pravo eksplozijo. (Etiopija je s približno sto milijoni prebivalcev druga najbolj obljudena država v Afriki, več prebivalcev ima le Nigerija.)

Na vlažni, rodovitni prsti se vse bolj širijo kmetijske površine in izpodrivajo domorodno rastje, ki pomaga zadrževati vlago v tleh. Erozija vsako leto odnese približno poldrugo milijardo ton prsti, zato so mali kmetje prisiljeni širiti polja na manj rodovitne površine. Živina tepta zemljo, Etiopija pa ima z 49 milijoni krav ter 47 milijoni glav drobnice največ živine med vsemi afriškimi državami. Zato se ruši občutljivo ravnovesje med domorodnim rastlinstvom in glodavci, to pa vodi v zmanjševanje količine hrane za številne živalske vrste, od abesinskih zajcev do etiopskih hagedašev. Po vsej Etiopiji je podobno – videti je, da tako rekoč povsod, razen na tej planoti. Na Guassi je trava visoka in valujoča, raketice in orjaške lobelije pa leta in leta nemoteno rastejo. Vendar to ni park. Območje upravlja tamkajšnje prebivalstvo. Zapletena ureditev upravljanja skupnih zemljišč določa, kje se lahko pase živina ter kdo in kdaj lahko kosi travo. Zato je ta pokrajina, velika za dobro polovico Ljubljanskega barja, med ekološko najbolj zdravimi v Vzhodni Afriki.

Tu živi skoraj četrtina endemičnih vrst sesalcev v Etiopiji. Med njimi je tudi nekaj več kot 20 pripadnikov najbolj ogrožene vrste iz družine psov, rdečkastega etiopskega šakala. Za Guasso je značilna velika gostota gorskih kozličev, cibetovk, afriških volkov in hijen. Drugače kot drugod v Etiopiji tudi tamkajšnjih 800 klepetavih dželad živi nemoteno,kakor že tisoče let. Z drugimi besedami, ta zgodba o skromnem, a hkrati veličastnem uspehu je plod srečnega naključja. V Etiopijo sem prišel, da bi ugotovil, ali bi lahko bila Guassa model za ohranjanje narave. A sem ugotovil, da se regija tako hitro spreminja, da sem se moral vprašati, ali bodo tamkajšnji opice in kmetje kos vsemu, kar bo prihodnost neizogibno prinesla.

NEKAJ TEDNOV, preden sem se seznanil z Getanehom, sva z znanstvenikom in fotografom Jeffreyjem Kerbyjem ubežala gneči in prahu prestolnice Adis Abebe in po cesti odvijugala v oblake proti Guassi. Vozila sva se mimo suhih polj in kamnitih kmečkih hiš. Videla sva ženske, ki so vodile osle, otovorjene s senom. Moški so drezali koze z dolgimi palicami. Ob misli na Etiopijo se nam morda utrnejo prizori s kamelami in sušnimi slanimi planjavami, vendar je to večinoma gorata dežela. V višavju izvirajo potoki, ki napajajo Modri Nil. Namenjena sva bila na streho Afrike, kjer Kerby sodeluje pri raziskovalnem projektu, ki ga že deset let financirata in vodita Peter Fashing in Nga Nguyen, antropologa s Kalifornijske državne univerze v Fullertonu.

Premagala sva še zadnjo vzpetino. Presušeno zemljo in drevesa je zamenjala bujna, pisana preproga zelenja. Tako rekoč nemudoma so se pojavili najini gostitelji. Trije razposajeni dželade so prečkali cesto, najmanjši se je ritmično prekopiceval. Eden je obstal na skali tri metre od naju. Motril naju je, ko sva se peljala mimo. Čez ramena mu je padala griva senene barve. Podlakti in roke je imel črne, kakor bi si bil nadel črne večerne rokavice. Videti je bil skoraj kraljevski. Dželade, ena najznamenitejših vrst z afriških visokogorskih travišč, živijo izključno na Etiopskem višavju. So neznaten ostanek rodu, ki se je pred milijoni let razširil od južne Afrike do Španije in od tam vse do Indije. Nekoč so vanj sodili eni najpostavnejših primatov – pripadniki ene od vrst so bili veliki kot gorile – a so izumrli, najbrž zaradi podnebnih sprememb, tekmovanja s prilagodljivejšimi pavijani in lovskih spretnosti naših prednikov, ki so jih lovili za hrano. Do danes so od rodu Theropithecus preživeli le dželade, zato ponujajo dragocen, četudi nepopoln vpogled v svet, ki so ga naseljevali človekovi predniki. V živalskem svetu so edinstveni.

VIDEO: (posnetek je v angleščini)