Novi človek

V Barceloni sem se sestal s “kiborgom” Neilom Harbissonom. Na prvi pogled je bil kot vsi tamkajšnji hipsterji, toda iz lobanje mu je na temenu izpod svetlih las, postriženih na gobico, impresivno štrlela antena.

Bilo je decembra in 34-letni Harbisson je bil pod črnim mornarskim jopičem oblečen v sivo srajco na zadrgo in ozke sive hlače. Rodil se je v Belfastu, odrasel pa je v Španiji. Ima redko motnjo, akromatopsijo – ne zaznava barv. Antena s tipalom iz optičnih vlaken na konici, ki mu lebdi tik nad očmi, je to spremenila. Nikoli ni občutil, da bi bil zaradi življenja v črno-belem svetu prizadet. “Dlje vidim. Tudi oblike si laže zapomnim, ker me ne motijo barve,” mi je povedal v pravilni angleščini.

Vendar ga je zelo zanimalo, kako so stvari videti v barvah. Ker se je šolal za glasbenika, je proti koncu najstniških let prišel na zamisel, da bi poskušal barve spoznati prek zvokov. Po 20. letu je po več neuspelih poskusih s slabo tehnologijo naletel na kirurga (ta želi ostati neimenovan), ki mu je bil pripravljen vsaditi napravo, kibernetsko izpopolnitev njegovega biološkega jaza. Tipalo iz steklenih vlaken zaznava barve pred njim, v lobanjo vsajeni mikročip pa mu njihove frekvence na temenu prevaja v tresljaje. Tako se pretvorijo v zvočne frekvence, lobanja pa se spremeni v nekakšno tretje uho. Pravilno je ugotovil, da sem oblečen v temno moder jopič. Ko je anteno usmeril v prijateljico Moon Ribas, kiborško slikarko in plesalko, pa je povedal, da nosi rumeno jakno. Ko sem ga povprašal, kako mu je zdravnik pritrdil napravo, je veselo razmaknil lase na temenu in pokazal, kje antena izstopa iz glave.

Na rožnato kožo je bila z dvema sidrnima vijakoma pritrjena štirikotna ploščica. Povezani vsadek je nosil vibrirajoči mikročip, drug vsadek pa je bil komunikacijsko središče bluetooth, da so mu prijatelji lahko pošiljali vzorce barv po pametnem telefonu. Antena je zanj poezija. Zdaj se mu zdi svet veliko razburljivejši kot prej. Sčasoma, je dejal, je vnos podatkov občutil ne kot vid, niti kot sluh, temveč kot šesti čut. Najprivlačneje pri anteni pa je, da mu omogoča nekaj, česar drugi nimamo. Ozrl se je po svetilkah na strehi in zaznal, da so infrardeča tipala, ki jih prižigajo, izklopljena. Ozrl se je po rastlinju in “opazil” ultravijolične vzorce, ki kažejo, kje v središču cvetov je nektar. Svojih zmogljivosti ni le izenačil z navadnimi človeškimi zmogljivostmi, presegel jih je. Harbisson je potemtakem prvi korak na poti k cilju vizionarskih futurologov, je prvi zgled tega, kar Ray Kurzweil v knjigi Singularnost se bliža (The Singularity Is Near) imenuje “neizmerna razširitev človeškega potenciala”. Pa ni imel namena, da bi na mah zaživel Kurzweilove sanje – sam vidi prihodnost bolj v naravi kot v siliciju. Toda odkar je postal prvi uradni kiborg na svetu (angleške oblasti je prepričal, da so mu v potnem listu odobrile sliko z anteno, češ da to ni elektronska naprava, temveč podaljšek njegovih možganov), je postal tudi spreobračevalec.

Ribasova mu je kmalu sledila v tem, čemur včasih pravimo transhumanizem – s seizmičnim monitorjem v telefonu, povezanim z vibrirajočim magnetom, ki ga ima skritega v nadlakti. Tako sproti dobiva podatke o potresih. To ji omogoča, da se čuti povezano z gibanjem Zemlje in ga prevaja v ples. “Najbrž sem mu zavidala,” pravi. “Presegli bomo vse biološke omejitve,” obljublja Kurzweil. “To pomeni biti človek – da nadgrajujemo, kar smo.” Harbissonova antena je očitno šele začetek. Toda ali se res približujemo temu, da bomo na novo opredelili svoj razvoj? Ali evolucija zdaj ni le počasno izvajanje naravnega izbora, ki širi zaželene gene, temveč je obenem tudi vse tisto, kar lahko sami storimo, da bi povečali svoje zmožnosti in zmožnosti stvari, ki jih ustvarjamo – zlitje genov, kulture in tehnologije? In če je tako, kam neki nas to vodi?

Z EVOLUCIJO NAŠE VRSTE ni nič narobe in še vedno poteka. Ne tako davno smo poznali le ustroj peščice od približno 20.000 genov, ki v naših celicah kodirajo nastanek beljakovin; danes vemo, kako jih deluje približno 12.000. Toda ti geni so le droben odstotek DNK v človeškem genomu. Zagotovo bo sledilo še več odkritij – in to kmalu. Iz te zakladnice genetskih podatkov so raziskovalci že razbrali ducate zgledov razmeroma nedavnega razvoja. Anatomsko moderni človek se je izselil iz Afrike pred 80.000 do 50.000 leti. Naša prvotna genska dediščina je bila ustrezna za toplo podnebje, v katerem smo se iz zgodnjih homininov razvili v človeka, iz bitij, ki so se pri hoji opirala na členke prstov na rokah, v lovce in nabiralce. Toda odtlej se je marsikaj spremenilo, ko smo se širili po svetu in se je zaradi potreb, ki so jih narekovale nove razmere, spreminjal naš genski ustroj. Nedavnih dokazov iz resničnega življenja mrgoli.

Avstralski Aboridžini, ki živijo v puščavskem podnebju, imajo različico gena, ki se je razvil v zadnjih 10.000 letih in jim omogoča, da se laže prilagodijo zelo visokim temperaturam. V prazgodovini je bila večina ljudi, tako kot drugi sesalci, mleko sposobna prebavljati samo v otroštvu – imeli smo gene, ki so, ko nas je mati odstavila od prsi, ustavili proizvodnjo encimov za prebavljanje mleka. Toda pred približno 9000 leti so nekateri ljudje začeli pasti živali, namesto da bi jih samo lovili. Pri teh pastirjih so se razvile genske spremembe, ki so njihovemu telesu omogočile, da je ta encim izdelovalo vse življenje. To je bila priročna prilagoditev, saj jim je čreda dajala beljakovinsko pijačo, polno vitaminov.